Radio Študent,
1. februar 2015
―
PRVIČ: TEORETSKI UVOD
Zdi se, da je o anarhizmu lahko govoriti, še posebej če o njem nič ne vemo. Splošna podoba o anarhizmu po navadi tako ni nič drugega kot skupek medsebojno nepovezanih predsodkov: utopizem, radikalnost, nasilje, politična impotentnost in teoretska naivnost. Tudi če pogledamo medijski diskurz, vidimo, da v njem anarhizem, vsaj kot neka resna politična pozicioniranost, ne obstaja. Prej je nekakšen grozljiv prepad, v katerega lahko zapademo, če gremo v določeni miselni liniji predaleč: če smo proti vsemu, če ne znamo oceniti določujoče moči obstoječega ali če smo pripravljeni za dosego cilja uporabljati tudi nelegalne metode. Anarhizem je pogostokrat, vsaj za konservativno kritiko, dojet kot tisto na levici, kar je najbližje iracionalnemu terorizmu.
Podobna je percepcija anarhizma znotraj velikega dela teoretske levice: »Potrebujemo novo teorijo države, potrebujemo Hegla, ne pa anarhizma,« je denimo svoje predavanje v okviru društva Aufhebung zaključil Mladen Dolar. Alain Badiou je v Komunistični hipotezi zapisal, da se mora danes vsaka emancipatorna politika odvrniti od partijskega sistema, pri tem pa se mora paziti tudi druge skrajnosti, torej zdrsa v anarhizem, »ki nikoli ni bil nič drugega kot le domišljava kritika ali senca komunističnih partij«.
Ne trdimo sicer, da so vse tovrstne kritike anarhizma neupravičene, ignorantske in da povsem zgrešijo naslovnika. Ne trdimo tudi, da je treba anarhizem v ednini vedno in povsod zagovarjati. Problem je kompleksnejši. Kot ugotavlja Tjaša Pureber, urednica anarhizmu posvečene tematske številke Časopisa za kritiko znanosti, ki se ji bomo v današnji Teoremi podrobneje posvetili, anarhizem noče, niti ne more biti poenoten. Anarhizmov je več. Pri eni obliki lahko najdemo tudi radikalno kritiko druge oblike. Toda če so vizije delovanja lahko povsem različne, če lahko znotraj anarhizma uvrstimo tako anarho-primitivizem kot tudi anarho-komunizem in včasih celo anarho-kapitalizem, kaj potem je ti