Radio Študent, 1. marec 2015 ― V današnjem glasbeno obarvanem jutranjcu se v rubriki Retrostalgija posvečamo nekdanjim praksam snemanja in skupnostnega šeranja glasbe od poznih 80-ih pa vse do prihoda prvih internetnih programskih vmesnikov. Govorili bomo torej o raznovrstnih neuradnih načinih deljenja glasbe v fizični obliki, kot so doma posnete kasete in CD-ji. Ti so predstavljali pomemben in, za večino edini, način spoznavanja nove glasbe kot tudi možnost, da si prišel do svojega lastnega »koščka glasbe« - pa četudi je bil to šumeč kasetni posnetek, ki si ga neprestano vrtel.   Začenjamo s tehniko, ki so jo za pridobivanje glasbe uporabljali tudi naši starši in jo bolj ali manj uspešno, vsaj v mojem primeru, prenašali na mlajše generacije. Gre za direktno snemanje glasbe iz radija na kasete. Sama sem kot otrok na tak način posnela kar nekaj miksov. Večinoma nisem niti poznala izvajalcev, je bila pa to zame res velika zabava in občutek samostojnosti – fak, nekaj snemam sama. Tukaj gre torej za tehniko, kjer potencialno pred radiem presediš cel dan in pač čakaš na svoj komad. Tukaj je na področju prinašanju raznolikih glasbenih novosti za slovensko poslušalstvo veliko naredil Radio Luksemburg in to že v 60-ih.   No, še ena zanimivost, ki vedno zbega tiste, ki si ob poslušanju anekdot o Radiu Luksemburg sprašujemo, kako to, da so naši starši ujeli radio iz skrajnega drugega konca Evrope, ko pa je danes nemogoče ujeti signala iz Zagreba v ljubljanski kotlini. Ne, odgovor se ne skriva o močnejših antenah ali sprejemnikih - čeprav, kot nam pove pogled na impresivne sprejemnike, ki krasijo police starinarn, ta vidik ni zanemarljiv - temveč v MW oz. AM signalu, ki je kraljeval pred razširjeno uporaba FM signala, do katere je prišlo v sedemdesetih. AM oz. MW signal ima namreč posebno lastnost, ki omogoča, da se radijski valovi odbijajo od atmosfere v nočnih urah in tako potujejo sicer nepredstavljiva razdalja.         Ko so v prodajo prišli tudi radii z dvema kasetnima režama, s

Ekran, 1. marec 2015 ― Ana Šturm 45 let (45 Years, Andrew Haigh, 2015) V filmu 45 let (45 Years, Andrew Haigh, 2015) ob uvodnih napisih zaslišimo nenavaden zvok. Znan, domač zvok, za katerega pa prvih nekaj sekund ne vemo povsem natančno, kam bi ga pravzaprav umestili. Ko se prijeten »škljoc« nekajkrat ponovi, naše možgane preplavi spomin na mehko brnenje diaprojektorja in na tisoče prašnih delcev, ki so poplesavali v močnem soju svetlobe, medtem ko smo v zatemnjeni dnevni sobi, na beli steni in v družbi kopice družinskih članov, oblečenih v rebraste rjave žametne hlače in modre srajce, gledali fotografije s tega ali onega potovanja. Neštete in dragocene negative rojstnih dni, obletnic in izletov v hribe, potrpežljivo vstavljene v posamezne diapozitive, nato zložene v vrsto in nazadnje v sive škatle, ki se danes skrbno shranjene in pozabljene skrivajo pod kupom prahu na domačem podstrešju.

Ekran, 1. marec 2015 ― Bojana Bregar 18. festival slovenskega filma Če hočete videti, kje se danes v filmu kaj zanimivega dogaja, glejte kratke filme. Če hočete videti, kaj se zanimivega dogaja v slovenskem filmu, potem glejte slovenske kratke filme. Glejte jih tudi, če hočete že danes vedeti, kakšni bodo čez nekaj let naši celovečerci. Nič novega. Kratki filmi so pač tradicionalno znanilci dolgih, torej celovečernih, saj se redkokateri režiser posveti zgolj kratki formi. Toda čas je kratkemu filmu naklonjen. Če se vam to zdi čudno, morate zgolj pomisliti na ta zdaj že samoumevni, nekoč spletni fenomen, imenovan YouTube. Za milijarde ljudi s spletno pogojeno motnjo pozornosti je kratka forma česarkoli – naj bo to film, glasbeni spot, serija ali nekaj, čemur še nismo uspeli dodeliti ustrezne kategorije – idealna forma posredovanja informacij.

Radio Študent, 1. marec 2015 ― Ob 7.00: V Libiji vladajo kaotične razmere. Po začetkih napadov Islamske države v več libijskih mestih so tamkajšnje oblasti v Tripoliju ob podpori sorodnih uporniških skupin ustanovile skupno koalicijo in krenile nad sovražnika. Svoje sile so nad Islamsko državo poslale tudi oblasti druge libijske vlade, ki deluje v Tuburuku. Mešane vladno-uporniške sile naj bi napadle položaje Islamske države v mestu Sirte. V Libiji sicer vlada več uporniških frakcij, največja med njimi je v nekdanjem glavnem mestu Tripoli in sedaj vlada dobršnemu delu libijskega ozemlja, mednarodno priznana vlada pa ozemlje pod svojim nadzorom vodi iz zasidranega trajekta pred mestom Tuburuk. Navkljub nedavni sklenitvi trhlega premirja med ukrajinsko vojsko in tamkajšnjimi uporniki se boji za ključno strateško mesto Debalceve nadaljujejo. Po trditvah uporniških poveljnikov naj bi se boji odvijali od hiše do hiše, pri čemer naj bi uporniki zavzeli že večino mesta. Ukrajinsko obrambno ministrstvo je zatrdilo, da je zaenkrat okupiran le del mesta in da navedbe upornikov kajpak ne držijo. Uporniki sicer vztrajajo, da so Debalceve obkolili in da zato mesto pripada njihovemu ozemlju ter je potemtakem izvzeto iz premirja. V Združenih državah Amerike je tamkajšnja Zvezna agencija za letalstvo FAA v javnost poslala osnutek predloga nove zakonodaje, ki bi regulirala komercialno uporabo brezpilotnih dronov. Zaradi vse večje dostopnosti slednjih namreč prihaja do vse večjega komercialnega interesa za njihovo obratovanje. Več v britoffu ob 8.00. Ob 8.00: V Združenih državah Amerike je tamkajšnja Zvezna agencija za letalstvo FAA v javnost poslala osnutek predloga nove zakonodaje, ki bi regulirala komercialno uporabo brezpilotnih dronov. Zaradi vse večje dostopnosti slednjih namreč prihaja do vse večjega komercialnega interesa za njihovo obratovanje. Prav to pa zahteva postavitev popolnoma novih pravil igre v letalski industriji. Predlog FAA je precej omejujoč, kar zadeva komercialno rabo