Poiesis, 13. junij 2015 ― Vid, Črnilo se smeji, V prejšnjem pismu sem ti skušal opisati dogodek v Tynski literarni kavarni (Praha 1), kjer je potekal literarni večer. Kako je z literarnimi večeri, je že dodobra opisal Milan Kleč, zato z Milanom raje zaključiva »blabla« v predmestju nogometnih prvakov, če ni ljubezni na vidiku. Obletnice – nekoč sem nekje (verjetno samemu sebi) obljubil, da se bom k Rainerju M. Rilkeju še vračal: umrl je isto leto kot Srečko Kosovel (1926). Nekaterim bo jasna geografska bližina nastanka njunih »morskih« pesmi … kraška burja je najmočnejša v Tržaškem zalivu, kjer brusi Devinske pečine, nad katerimi se vije Rilkejeva pot. Spomladi 2013 sem imel priložnost glasbeno pospremiti razstavo (v Galeriji Josefa Sudka (1896-1976)) fotografa Jana Jindre, ki je beležil črno-bele impresije Rilkejevih evropskih »obiskov«. V branje priporočam knjigo Marie Thurn-Taxis Rainer Maria Rilke v mojih spominih, ki pa je za zdaj še ni na voljo v slovenščini … Sredozemlje je sila, ki jo je dodobra opisal v svojih esejih tudi Lawrence Durrell – omenjam ga v povezavi s Henryjem Millerjem kot predhodnikom v prejšnjem pismu omenjenih: Vitomila Zupana in Williama Boroughsa. Kako v Pragi doživljam oddaljenost od morja? V nedeljo sem se sprehajal po secesijskih »Vinohradyh« in z [...]