Konteksti (Tomaž Bešter), 10. avgust 2015 ― Ker poletje navkljub mnogimi indicami ni čas, ko bi bile dovoljene le varne sanje in opazovanje gorja zgolj od daleč, je skrajni čas, da v roke vzamemo udi nekoliko druugačno čivo. Saj v nobenem primeru ni nujno, da ne bomo uživali ob branju, nikakor. Je pa povsem mogoče, da nam bo malo nerodno, sploh, če smo vajeni, da v branju nujno posvojimo kakega od protagonistov, ki se nam v svoji čudaški, a vsekakor tudi vsakdanji ničevosti smejijo med vrsticami našega čtiva. Nekaj malo čudaškega in zlobnega je tudi v Večerji, romanu Hermana Kocha, nizozemskega pisatelja, ki je na naše police prispel pred kratkim. Izvrstno čtivo. A tudi izvrstno čtivo je lahko neprijetno. Ne v bralnem smislu, da se ne bomo narobe razumeli, temveč predvsem v moralnem oziru, vpogledu v svet, ki je po eni strani lahko nam povsem tuj, se nas ne dotika, nočemo z njim nobenega opravka; po drugi pa se takšna prenarejanja lahko izničijo povsem hipno. Nekaj popolnoma našega je na Večerji. Nekaj hamletovskega, gnilega do obisti. Pa če nam je to všeč ali ne. In ta dvojnost bo, če se vrnem nazaj, toliko bolj pekla s trenutkom, ko se boste zavedali, da ste v knjigi uživali. vir slike: sanje.si Večerja je izšla leta 2009 in je šesti Kochov roman. Gre za nekakšno miniaturko, sestavljeno iz dialogov med štirimi, petimi osebami, velik del branja pa je vpogled v razmišljanja, ki jih ima naš vodič skozi roman, Paul. Poleg njega so tu njegova žena Claire, njegov starejši brat Serge in njegova žena Babette. To je glavna četverica, okoli katere je zbrano skoraj vse dogajanje. Za pravi zaplet, vrelišče celotnega dramskega zapleta pa poskrbita njihova sinova, Rick in Michel, posredno tudi Sergeov posvojenec Beau.Paul je učitelj zgodovine, ki skozi ves čas zgodbe deluje kot obsedenec s kontrolo, ki pa vendarle vsaj na nek oddaljen način, vsaj tako se zdi, skuša ločiti med dobrim in zlim. Vsaj toliko, kolikor je v vprašanju njegova družina, njegova Claire in njun sin Michel, za katerega rad poudari, da je zadovoljen