Airbeletrina, 27. maj 2016 ― Pred časom sem bil na nekem literarnem branju in komaj slišal človeka za mikrofonom. Pa ne zaradi tega, ker sem sedel bolj zadaj, ampak zato ker sem sedel zraven gruče avtorjev, ki so že ali pa šele bodo nastopili in ki so med sabo šepetaje klepetali. Niso se dali motiti ne literaturi na odru ne drugim obiskovalcem dogodka, ki so včasih zasukali kak zgrožen pogled proti njim. Beseda je sicer, kolikor sem lahko ujel, tekla o JAKu in štipendijah in drugih pomembnih rečeh, a težava je bila pač v tem, da je bilo nastopajočih le nekaj manj od drugega občinstva, in čeprav so ton majhnemu prostoru primerno znižali, so s svojim nemirom vseeno rušili pozornost vseh. Moteče je bilo že samo dejstvo, kako se niso niti trudili vljudno skrivati, da jih branje kolegov sploh ne zanima. Pa v redu, bo rekel kdo, saj to je ja čisto normalno, ko pa morajo vseskozi poslušati ene in iste stvari, poslušati, kar so že itak prebrali, najprej v kakšni od revij, potem pa še v knjigi ... Hecno, ampak niti ne.