Torpedo, 4. oktober 2016 ― Do 16. oktobra bo na različnih lokacijah v Ljubljani potekal že 22. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk. Če naredimo presek zgodovine se zdi, kot da so za vse premike odgovorni moški ... pa so res? Ali so bilo zgolj oni tisti, ki so pisali zgodovino in morda tudi načrtno izključevali ženske? Kaj prekernost in delo v pogojih kapitalizma pomeni za umetnost in umetnice ter umetnike in kako iz tega začaranega kroga? Na ta in druga vprašanja bosta odgovarjali Izakovi tokratni sogovornici, dolgoletni sodelavki Mesta žensk. Seznam dogodkov po dnevih si lahko ogledate na tej povezavi. [caption id="attachment_11823" align="alignright" width="300"] Mesto žensk[/caption] Ida Hiršenfelder je kuratorka in kritičarka za intermedijsko umetnost, zaposlena je v +MSUM Muzeju sodobne umetnosti Metelkova kot arhivistka. Arhivi in njihovo izginevanje je eno od raziskovalnih področij, iz katerega izhajajo njena predavanja o medijski arheologiji in zgodovini novih medijev. Je tudi zagovornica in uporabnica prostega in odprtokodnega programja. Z intermedijsko umetnico Sašo Spačal sodeluje pri seriji sonosezmičnih instalacij v produkciji Kible in Aksiome. S Sašo Spačal je tudi sopobudnica iniciative ČIPke za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost. Lana Zdravković je raziskovalka, publicistka, politična aktivistka, kulturna producentka in umetnica, a ne nujno v tem vrstnem redu. Doktorica filozofije v svojem delovanju neguje sinergije med teoretičnim, aktivističnim in umetniškim pristopom pri raziskovanju na področjih: politika emancipacije, misel-praksa militantnega subjekta, radikalna enakost, politična/angažirana/kritična umetnost. Izvedla je številne skupinske in samostojne projekte kot del umetniškega tandema KITCH (od leta 1999) in je tudi soustanoviteljica zavoda za umetniško produkcijo in raziskovanje KITCH (od leta 2006). #Torpedo #podcast

Airbeletrina, 4. oktober 2016 ― Tista leta življenja v mali vasi, kar je bilo vedno recipročno velikemu peklu, sem čutil zelo malo. Dolgo, zaskrbljujoče dolgo sem čutil zelo malo in vegetiral v tri krasne zavozi dneve brez motiva. Živeti brez motiva je težka bolezen in tista praznina brez začetka in konca, v kateri začneš blazneti in početi stvari, ki ti drugače nikoli ne bi padle na pamet. Uničiti se in uničiti vse okrog sebe, čeprav je veliko stvari in odnosov v času te splošne ignorance razpadlo kar samo od sebe in prav je tako, z mrtvo emocijo se borijo mentalni invalidi in take bojevnike je treba hop: v čorko ali na tnalo.