Radio Študent, 25. januar 2017 ― Blood Music, 2016   <a data-cke-saved-href="http://blood-music.bandcamp.com/album/non-paradisi" href="http://blood-music.bandcamp.com/album/non-paradisi">Non Paradisi by GosT</a> Leto 2016 je že mimo, mi pa še kar ne moremo nehati z nizanjem bolj ali manj pomembnih izdaj lanskega leta. Ena takšnih je tudi plošča Non Paradisi skrivnostnega princa teme GosTa. Gre namreč za konkreten vznik prav posebnega synthwave derivata, ki ga moramo, če ga želimo v celoti razumeti, nujno gledati skozi malce drugačno prizmo. Drugačno predvsem od perspektive synthwavea z začetka 21. stoletja, ko se je synthwave populariziral preko raznih filmov, predvsem pa umetnikov, kot so Kavinsky, Mitch Murder, Miami Nights 1984, Lazerhawk in tako dalje.  Synthwave, o katerem govorimo mi, je nekoliko bolj odklonski. Čeprav mu lahko pripišemo atribute enakega tipa estetike, kot smo ga deležni pri klasični obravnavi synthwavea - glasba je navdahnjena s strani dobrih slabih grozljivk iz osemdesetih, znanstvene fantastike in cyberpunka - moramo na tej točki prišteti še tisto ključno, kar bo našemu synthwaveu dokončno zaokrožilo podobo: vseprisotnost Satana (hue hue hue). Zdi se, da se je scena o kateri je tu govora začela vzpostavljati okoli leta 2011, njeni glavni akterji pa so trije: Carpenter Brut, Perturbator ter GosT. Kljub temu da se bolj ali manj skrivajo za svojimi umetniškimi imeni in o njih ni veliko znanega, gre po vsej verjetnosti za mladce iz Francije, ki so rojeni tam okoli začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, so med seboj v prijateljskem odnosu in v prostem času poslušajo black metal. Jasno postane, da je tisto, kar bi v osnovi moralo vplivati na njihovo estetiko, že davno preseženo. Njihove estetike ne moremo več povezovati s tisto na polju klasičnega, počasnega, medlega in cheesy synthwavea, pač pa jo moramo osmisliti s preskokom na polje dinamičnega, hitrega, odrezavega ter distopičnega. Tako kar naenkrat ni nič več nenavadnega v tem, da la

Radio Študent, 25. januar 2017 ― Jagjaguwar, 2017   http://foxygen.bandcamp.com/album/hang" href="http://foxygen.bandcamp.com/album/hang">Hang by Foxygen Čeprav je zadnja leta kalifornijska psihedelična indie zasedba Foxygen v živo pogosto predstavljala tudi do devetglavo nepredvidljivo pošast, je v osnovi še vedno predvsem projekt dveh dolgoletnih prijateljev, Sama Franca in Jonathana Rada. Slednja pod imenom Foxygen glasbo ustvarjata že od svojega petnajstega leta in predvsem kemija med njima je tista, ki je bend dvignila nekam blizu zvezd ter ga nato tudi skoraj že vrgla na smetišče glasbene zgodovine.  Ko je bend leta 2013 ob izdaji svojega najuspešnejšega albuma v indie blogosferi doživljal nagel vzpon, je takratna članica skupine in tudi Samova punca v odmevni javni objavi opozorila na skrhanost odnosov med Samom in Jonathanom. Tako se je v vrtincu klasičnih r'n'r sporov, naslednic Joko Ono, pretepov, poškodb, drog in odpovedanih turnej že inherentno malce iztirjeni vlak Foxygen res zdel pri koncu svoje poti.  A Sam ni zapustil Jonathana, zapustil je svojo punco. Fanta sta se nato z na novo najdenim zanosom obdala z drugimi glasbeniki in zagnala projekt Foxygen and Star Power. Ta je na istoimenskem dvojnem albumu bend prignal do občasno še vedno briljantnih, a pogosto skorajda tudi neposlušljivih skrajnosti 70's soft rock eksperimentiranja. In ko sta Jon in Sam po svetovni turneji leta 2015 napovedala konec projekta Foxygen and Star Power, ni nihče zares vedel, če je s tem konec tudi samega Foxygena. Roko na srce, po kaosu zadnjih let bend niti ne bi bil preveč pogrešan. A tu je leto 2017, fanta sta še živa, še vedno prijatelja in kot pokaže njun novi album Hang, še vedno zakopana v divje razkopavanje 60's in 70's pop psihedelije, tokrat močno začinjene še s klasično hollywoodsko orkestralno spremljavo. Poteza, da bendovo eksistencialno krizo prebrodiš s pomočjo 40-članskega orkestra, je brez dvoma zelo foxygenovska. Orkester je sodeloval pri vseh osmih komadih z nove