Radio Študent,
12. februar 2017
―
Mexican Summer, 2016
Front Row Seat To Earth by Weyes Blood
Preden se tudi v Tolpi bumov pomaknemo v novo leto, moramo pregledati še nekaj lanskoletnih izdaj, ki si zaslužijo pozornost. Nocoj se posvečamo novi plošči ameriške kantavtorice Natalie Mering, ki zadnjih deset let ustvarja pod različicami imena Weyes Blood. Le-te verjetno namenoma, vsekakor pa simbolično ponazarjajo čas in kontekst njenega ustvarjanja. Natalie je nase najprej opozorila na live setih v Filadelfiji, ko se je pod vzdevkom Wiseblood gibala v krogih lokalne free folk in noise scene. Prvenec Strange Chalices of Seeing je izšel v samozaložbi pod imenom Weyes Bluhd. Plošča je sicer praktično nedostopna tako v fizični kot v digitalni obliki, pričevanja pa jo opisujejo kot precej temačen in hrupen izdelek. Čeprav je Natalie ustvarjala tudi kot članica portlandske impro folk zasedbe Jackie-O Motherfucker in, nazadnje letos, v sodelovanju z Arielom Pinkom, pravi, da se lahko v zadostni meri izrazi le skozi lastna dela. Njeno sodobno ustvarjanje in zdajšnji psevdonim je najprej odrazila solo plošča The Outside Room. Od močnih elementov psihedeličnega folka proti bolj konvencionalnim strukturam pesmi in dostopnosti pa se pomikajo zadnji trije studijski izdelki.
S sicer širokim naborom vplivov se danes Weyes Blood osredotoča predvsem na kantavtorsko izpovednost, glasbo pa bi površno umestili pod oznako indie pop ali indie folk. V nasprotju s prejšnjim ezoteričnim ustvarjanjem je plošča The Innocents dostopnejša, v ta namen sklenjeni kompromisi pa so se odrazili v ne najbolj konsistentnem izdelku. V ožji krog prijateljev sta bili tako postavljeni izvedba in produkcija na EP-ju Cardamom Times in na lanskoletni plošči. Če so bili štirje komadi z EP-ja zahtevni in počasi obrestujoči, so pesmi na Front Row Seat To Earth enostavnejše. Izdelek je z dostopnostjo in hkratno domačnostjo in svojim tipičnim DIY-em avtorici nazadnje odprl vrata v mainstream, vendar pa je preboj vanj per se menda
