Konteksti (Tomaž Bešter), 21. januar 2018 ― vir slike: emka.si Moje branje Dekline zgodbe ima podoben pedigre kot branje Lainščkove knjige Ki jo je megla prinesla. Kar pomeni, da sem ob prvi izdaji pri nas bil v drugih svetovih, drugih časih in z drugimi obveznostmi, zato je šlo mimo mene. Margaret Atwood je s prevodom Dekline zgodbe k nam prišla še pred (1990) Lainščkovo prvo izdajo in takrat sem bil v resnici še premajhnen za takšna branja. A k sreči je pred kratkim tudi na zaslone prispela istoimenska serija, ki je narejena po natanko tej literarni predlogi, kar je najbrž botrovalo tudi ponovni izdaji slovenskega prevoda, ki je luč sveta ugledala v pomembni zbirki Roman pri Mladinski knjigi, v prevodu Miriam Drev. In prav je tako. Gre za izvrstno delo, v katerem se napeto bojujejo ideje, domišljija, politika in človeškost na robu svojega obstoja. Vse to kar ob koncu branja pusti brazde v zavesti, ki na način najboljših knjig pelje k pazljivejšem dojemanju tega kaj pa če... in s pristavkom, da vse to nemara ni tako zelo daleč stran. "Svoboda je dveh vrst," je rekla teta Lydia. "Lahko si svobodna, da počneš kaj, ali osvobojena česa. V dneh anarhiije je obstajala prva svoboda, zdaj vam dajemo osvobojenost. Nikar je ne podcenjujte." Deklina zgodba prihaja v novi podobi z naslovnico Tine Dobrajc, ki se zdi najboljša izbira za oblikovanje naslovnice, saj se zdi, da zna izjemno dobro ujeti podobo ženske v zgodovinskem in naravnem preščipu tega, kar se ji dogaja, obenem pa v ilustracijo ujeti jezo, nemoč, žalost in hrepenenje hkrati. Natanko to je na delu tudi na odlični ilustracji za Deklino zgodbo. V rdeče odeta, utišana ženska, ki je oropana dostojanstva in telesa. Odtis na platnici, ki nalašč deluje kot rana, kot krvavi madež, ki se nadaljuje v strani besedila. In napis naslova, ki preči podobo krvave dekle in v oddaljenem pogledu aludira na križ, žrtev in predvsem prepoved. Prepoved, ja. Če bi z eno besedo moral opisati naslovnico Tine Dobrajc, bi stavil na prepoved. Prepoved česa? Življenja, žel

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. januar 2018 ― Slikarjevo delo temelji na podobah, ki na prvi pogled delujejo kot motivi zasebnih družinskih fotografij, strupena barvna lestvica in zlovešči detajli pa prizor kaj hitro prestavijo v distopično realnost ter namigujejo na življenje pod totalitaristično oblastjo. Družina, ki uživa v dnevu na obali, deček, ki se z dežnikom v roki potika po poti, in nič hudega sluteča skupina korakajočih otrok, so obkroženi s črtastimi lovkami, nad njimi pa preži jata dronov. Dela z družbenokritično tematiko se na ta način odpirajo vrsti interpretacij, s čimer je v ospredje postavljen gledalec, ki delo vsebinsko odpira in s svojim odzivom umetnini daje vrednost. Slike odpirajo pogled v svet na meji realnega, ker cinično potencirajo podobe našega vsakdana. Ponavljajoča motivika serijo povezuje v celoto in jo približuje irealnemu svetu, hkrati pa odpira možnost pogleda za gledališki zastor realnosti. Črtaste lovke prežijo na subjekte in jih hkrati omejujejo. Tridimenzionalni prostor sploščijo, s čimer ustvarijo kontrast presvetljenim in strupenim barvam, ki pokrivajo površino. Izvora lovk ne poznamo, ne zavedamo se njihovega števila in dosega ter ne vemo, kdo je tisti, ki jih nadzoruje. Morda gre za vpetost v ekonomski sistem, ki diktira način in hitrost življenja. Kot cevi na platnih nas omejuje in potiska v brezizhodni položaj, ki se ga v zaverovanosti v lastno kakovostno življenje ne zavedamo. Naslov se navezuje na drug ponavljajoči se motiv, ki povezuje dela in hkrati moti naš pogled na idilične osrednje prizore. Z vključitvijo dronov, elementa sodobne tehnologije, avtor razširi ozadje omejujočega ekonomskega sistema in preusmeri na pomislek o tehnološko naprednem vsakdanu, ki smo mu priča. Prosti čas, olajšano delo in druge dobrine tehnološkega napredka so nam vidne, medtem ko si pred slabostmi zatiskamo oči. Tako kot skupina razigranih ljudi, ki veselo čofotajo po morju krvi, se tudi sami ne zavedamo vpetosti v sistem nesmisla in razvrednotenja. Prostovoljna obsedenost z družbenimi