Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. december 2018 ― Prerez iz naslova samostojne razstave Petra Raucha v Galeriji Škuc je treba vzeti dobesedno. Prerez gradi na kirurško ostrih, neprizanesljivih zarezah v materialnost galerije, v tektonskost njenih sten. Posega v površine, ki predstavljajo najneposrednejši temelj za uresničevanje njene funkcije, razstav, ki potrebujejo čim bolj »nevtralno« ozadje. Reze spremljajo tudi konservatorske sonde, naslednji poseg, ki vztraja pri materialnosti prostorskih elementov in istočasno negira funkcijo belih sten kot opore ali ozadja vsebine, ki se vsakokrat nastanjuje v galerijski prostor. Namesto bele kocke ali vsaj nevtralnega ozadja galerijo opredeljujejo barvne lise didaktičnih konservatorskih sistematizacij slojev in manjkajoči kosi sten. Boleče intervencije v občutljivo telo. Pa vendarle omenjene intervencije ne stavijo na moment kritičnosti. Razmislek institucionalne kritike, če ga je sploh mogoče razbrati, popolnoma izzveni vpričo nemih kosov zidu in abstraktnih barvnih vzorcev. Branje omenjenih intervencij v metaforičnem duhu, kot rez v institucionalno telo s ciljem, da ga secira, je tukaj brez sleherne moči. Namesto tega smo priče refleksiji o materialnem, prehodu materije, gmote, v material – obliko, ki jo opredeljuje zaznamek neke volje. Razstava tako sledi umetnikovim siceršnjim interesom, nazadnje artikuliranim v projektu Minimalna razlika med tem in onim, v katerem je Rauch materialni odtis volje spremljal skozi fenomen meta v emulzijo potrebne gostote za zadrževanje ustreznega v-tisa. Zdi se, da je pri pričujoči razstavi še enkrat v ospredju vprašanje materialnosti odtisa (umetnikove) intence, vendar se tokrat artikulira prostorsko obsežneje, kot rez v materialnost (arhitekturnega) prostora. V delu Petra Raucha materialnost kot nova opora za mišljenje nadomesti metaforo. Topologija je drugo ime za ta prehod, ki meri na zapopadenje novega prostora mišljenja. Rauchovo zanimanje za topologijo kot kategorijo nemetaforične ponazoritve temeljnih konceptov psihoanalize gradi

SEM, 13. december 2018 ― Žalna seja v spomin na dr. Borisa Kuharja bo v četrtek, 20. decembra 2018 ob 11. uri v Slovenskem etnografskem muzeju na Metelkovi 2, v Ljubljani (upravna muzejska hiša). Vabimo vas, da skupaj počastimo spomin nanj. Umrl je etnolog in novinar dr. Boris Kuhar, ki je kar petindvajset let vodil Slovenski etnografski muzej. Raziskoval je letne šege in razkroj kmečke kulture na slovenskem podeželju, po upokojitvi pa se je posvetil kulinariki. Leta 1964 je ustanovil oddelek za neevropske kulture v dvorcu Goričane pri Medvodah. V muzejsko delo je uvedel filmsko kamero, s katero je dokumentiral pustovanja, tradicionalne obrti in kmečka opravila, poleg tega pa je na potovanjih v Afriko posnel osemnajst potopisnih oddaj. Filme je vključil na razstave, da je razstavljene predmete lahko prikazal v življenju ljudi, ki so jih izdelali in uporabljali, v Goričanah pa je z njimi dopolnjeval program. Obenem je skrbel, da je televizija redno poročala o razstavah, zato so bili v njegovem obdobju slovenska in druge kulture, etnologija in muzeji močno prisotni v zavesti Slovencev. Boris Kuhar se je rodil leta 1929 v Mariboru in mladost preživel v Ločah pri Poljčanah blizu Slovenskih Konjic. Po koncu druge svetovne vojne je ob delu končal šolanje za novinarja ter med leti 1946 in 1956 pisal in fotografiral za časopis Slovenski poročevalec. Poleg klasičnih tem povojnega socialističnega obdobja je pod psevdonimom objavil tudi serijo člankov o nočnem življenju v Ljubljani, ki so zbudili celo zanimanje policije. Ob delu je končal dva letnika diplomatsko-novinarske akademije v Beogradu, ko pa so jo zaradi zapletov z informbirojem ukinili, se je prepisal na Oddelek za etnologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je leta 1956 diplomiral z nalogo o prekmurski pustni šegi borovo gostüvanje. Po zaključku služenja obvezne vojaščine so ga leta 1957 sprejeli v službo na nastajajoči Radioteleviziji Ljubljana, kjer je kot urednik, scenarist, režiser in občasno tudi kot snemalec sodelov

ARS Čas, prostor in glasba, 13. december 2018 ― Glasba, ki bi hotela preživeti, ne da bi imela z vsebino usklajene oblike, bi ostala prazna, brezoblična gmota šumov, zvenov in tonov Glasba, ki bi hotela preživeti, ne da bi imela z vsebino usklajene oblike, bi ostala prazna, brezoblična gmota šumov, zvenov in tonov. Samo oblikovana glasba ima svoj smisel, samo oblikovana glasba lahko razvije vsebino. Trajalo je več stoletij, da so se oblike ustalile, da so se ujele v ravnovesje z vsebino. Kako oblikujemo?  –  je vprašanje  za ustvarjalca, kako poslušamo?  –  je vprašanje za za vse tiste, ki iščejo pravi odgovor, kadar se predajo umetnini, ki ima v prostoru in v prav odmerjenem času posebno vlogo. Glasba pride, za hip postane, da se naseli v poslušalčevem spominu  –  in odide. V oddaji »Čas, prostor in glasba« s podnaslovom »Kako oblikujemo, kako poslušamo« smo predvajali tale dela: Erik Satie: Gymnopedie št. 3 – priredba za orkester: Claude Debussy. Kapitolski orkester iz Toulousa je dirigiral Michel Plasson. Anton Lajovic: Sanjarija – priredba za godalni orkester: Lucijan Marija Škerjanc. Godalnemu orkestru RTV Slovenija je dirigiral Anton Nanut. Frederic Chopin: Preludij v A-duru. Pri klavirju je bil Maurizio Pollini; Franz Schubert: Ave Maria. Pela je Gundula Janowitz, pianist je bil Irwin Gage. Ludwig van Beethoven, prvi stavek iz Sonate za klavir v cis- molu – »Mesečina«. Na klavir je igral Alfred Brendel; Ljudska iz Bele krajine: Svi su venci vejli, priredba Pavel Mihelčič, pel je Slovenski oktet in Anton Lajovic: Pesem jeseni za simfonični orkester, Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija je dirigiral Samo Hubad. Oddajo »Čas, prostor in glasba« z naslovom »Kak oblikujemo, kako poslušamo… so oblikovali: avtor besedila Pavel Mihelčič,  tonski mojster Stane Košmerlj in bralec Ivan Lotrič.