Biblioblog, 18. februar 2020 ― V petek 14. 2. 2020 je UO ZBDS na seji obravnaval predlog Biblioteama in soglasno sprejel sklep, da se čimprej objavi razpis za predsednika Sekcije za izobraževanje in kadre ZBDS. Kandidate kandidirajo redni člani ZBDS (lokalna društva - npr. DBL). Kandidati morajo biti potrjeni s strani izvršilnih organov rednih članov ZBDS (lokalnih društev - npr. DBL) in se morajo s kandidaturo strinjati. Kandidira lahko tudi posameznik, ki dobi pisno podporo najmanj polovice vseh članov Upravnega odbora ZBDS. Kandidati morajo biti člani enega od rednih članov ZBDS (lokalnega društva - npr. DBL). Od kandidatov se pričakuje, da bodo v primeru izvolitve aktivno delovali v organih in delovnih telesih ZBDS ter da bodo v polni meri odgovorni za opravljanje funkcije. V obrazcu bo tudi priloga Biografija kandidata, ki vsebuje kratko biografijo kandidata in kratek opis kvalificiranosti kandidata za predlagano funkcijo

Trubarjeva hiša literature, 18. februar 2020 ― Annet Schaap, ki je bila na Nizozemskem do nedavnega poznana predvsem kot ilustratorka, je leta 2017 izdala svoj književni prvenec z naslovom Lučka in zanj takoj prejela zavidljivo število nagrad in pohval. Lučka je otroški roman, ki je lani dobil tudi prevod v slovenščino, odlično ga je prevedla Mateja Seliškar Kenda. Roman pripoveduje zgodbo deklici Lučki, svetilničarjevi hčeri, ki živi z očetom tik ob morju. Dogajanje se začne neke nevihtne noči, ko gre vse po zlu. Luč v svetilniku se predolgo ne prižge, za katastrofo, ki temu sledi, pa mora del odgovornosti prevzeti tudi Lučka, ki je za kazen poslana v Črno hišo, o kateri urbana legenda pravi, da v njej straši: »V Črni hiši, strašni hiši, / povsod pošastni krik se sliši«. Zgodba, ki nas ponese na pustolovščino, pripoveduje o morju, deklici, pogumu in odraščanju ter se na zanimiv način prepleta z znamenito Andersenovo pravljico Mala morska deklica. Kot to izdajo platnice, se Lučka pravzaprav začne tam, kjer se zgodba o mali morski deklici konča. Ali bolje rečeno tam, kjer bi se lahko končala, če bi imela za malo morsko deklico manj strašen in ne tako pogubni konec. Nenazadnje se roman celo odpre s citatom iz Andersenove pravljice: »'Vseeno hočem!' je rekla mala morska deklica in prebledela kakor smrt. / 'Vendar tudi jaz zahtevam svoje plačilo!' je dejala čarovnica. / 'In to ne skromno.'« ter z Brechtovim citatom iz Opere za tri groše »In trebušasta ladja / s topovi v dveh vrstah / bo odplula za menoj«, ki zaradi razbojniškega pridiha nekoliko omili tesnobno naravo prvega.

Kamra.si, 18. februar 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. februarja 1950 je v Mariboru umrl Lovro Kuhar - Prežihov Voranc (psev.), pisatelj in politik. Rodil se je 10. avgusta 1893 v Kotljah.  Bil je pisatelj, ki je izviral iz revne kmečke družine. Osnovno šolo je obiskoval v Kotljah in kasneje zadružno šolo v Ljubljani in na Dunaju. Leta 1914 je bil vpoklican k vojakom. Kasneje je pobegnil iz avstrijske vojske in bil v odsotnosti obsojen kot vojni dezerter. Dve leti je bil v italijanskem ujetništvu in sicer do konca vojne. Leta 1919 se je vrnil domov in se zaposlil v guštanjski (sedaj ravenski) jeklarni. Poročil se je leta 1924 in izdal svoje prvo knjižno delo Povesti (1925). Rodita se mu dve hčerki Vida in Mojca (1923-1925).Posvečal se je političnemu delu in oblast ga je neprestano preganjala. V letih 1930 do 1939 je bil politični emigrant (Dunaj, Praga, Berlin, Atene, Bukarešta, Rena Celovec). Vmes je bil večkrat zaprt in je menjaval službe. V tem času je napisal nekaj svojih najbolj znanih novel (Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Odpustki ..). V zaporu je začel pisati tudi svoja velika romana, Požganico in Dobrdob.

Kamra.si, 18. februar 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. februarja 1950 je v Mariboru umrl  Lovro Kuhar - Prežihov Voranc (psev.), pisatelj in politik. Rodil se je 10. avgusta 1893 v Kotljah.   Bil je pisatelj, ki je izviral iz revne kmečke družine. Osnovno šolo je obiskoval v Kotljah in kasneje zadružno šolo v Ljubljani in na Dunaju. Leta 1914 je bil vpoklican k vojakom. Kasneje je pobegnil iz avstrijske vojske in bil v odsotnosti obsojen kot vojni dezerter. Dve leti je bil v italijanskem ujetništvu in sicer do konca vojne. Leta 1919 se je vrnil domov in se zaposlil v guštanjski (sedaj ravenski) jeklarni. Poročil se je leta 1924 in izdal svoje prvo knjižno delo Povesti (1925). Rodita se mu dve hčerki Vida in Mojca (1923-1925).Posvečal se je političnemu delu in oblast ga je neprestano preganjala. V letih 1930 do 1939 je bil politični emigrant (Dunaj, Praga, Berlin, Atene, Bukarešta, Rena Celovec). Vmes je bil večkrat zaprt in je menjaval službe. V tem času je napisal nekaj svojih najbolj znanih novel (Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Odpustki ..). V zaporu je začel pisati tudi svoja velika romana, Požganico in Dobrdob.

Kamra.si, 18. februar 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. februarja 1969 se je v Ljubljani rodil Tomaž Humar, slovenski alpinist in gorski reševalec. Umrl je 10. novembra 2009 na gori Langtang Lirung v nepalski Himalaji. Od leta 1987 je bil član Alpinističnega odseka Kamnik. Leta 1990 je dosegel status alpinista, 1993 alpinističnega inštruktorja in gorskega reševalca. Živel je v Kamniku, bil oče dveh otrok, zaposlen na Carinski upravi v Ljubljani. Veljal je za človeka, ki brez gora in plezanja ni znal živeti. Plezal je zato, ker je zares zadihal šele na 5000 metrih. Ni bil človek pravil, odpovedal se je klasičnim himalajskim odpravam in bil sam svoj gospodar. Najtežjo steno v svoji karieri, Daulagiri (en) leta 1999, je preplezal solo, v alpskem stilu. Po uspešni vrnitvi iz Daulagirija je pri gradnji hiše padel vzvratno v odprtino za stopnice in si močno poškodoval obe nogi. Naslednje mesece je preživel po bolnišnicah in zdraviliščih ter bil nekajkrat celo na robu preživetja. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo nikoli več hodil. Po vrsti operacij se je maja 2001 izkazalo, da bo noge kljub vsemu še lahko uporabljal, plezal pa nikoli več. A Tomaž je okreval in plezal naprej.