Notranjsko primorske novice » Kultura, 17. februar 2020 ― Postojnska umetnica Teja Tegelj, ki živi v Cerknici, je 14. februarja na Ptuju prejela najvišje priznanje 12. mednarodnega likovnega ex tempora Ptuj Karneval 2020, veliko odkupno nagrado Grand Prix Mestne občine Ptuj. Strokovno žirijo je prepričala s sliko 100 vrstic spomina na rogatega, na kateri je upodobila motiv sobe s ptujskega gradu in vola. Slika je v galeriji Magistrat na Ptuju na ogled do 28. februarja. Teja Tegelj, 100 vrstic spomina na rogatega, 12. likovna nagrada Ptuj Karneval, 14. februar 2020 Foto: Mojca K. C. Tegljevi nagrada pomeni korak dalje v izgrajevanju umetniške poti; pravi, da je s to sliko premaknila meje cone, znotraj katere običajno ustvarja. O nagrajenem delu pravi, da je na sliki želela združiti na videz nepovezano. »Figuro vola sem postavila v prostor, kamor ta najbrž nikoli ni zašel, je pa prisoten kot spomin, kot integralni del širšega ptujskega okoliša in, ključno, kot rogati, ki je posodil svoje roge kurentu.« Od tod tudi naslov slike, 100 vrstic spomina na rogatega.« S sliko Tegljeva odpira razmislek o tem, da je videz nekaj varljivega, spremenljivega. Pojasnjuje, da se običajno šele v drugem branju odkrije bistvo slike, kar ji daje svojevrstno enigmatičnost. »V sliki se pokaže poprej skrito, tisto kar eksistira v kolektivnem spominu.« Na letošnji likovni nagradi je s 125 deli sodelovalo 132 umetnikov iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Nemčije, Italije in Romunije. Mednarodna žirija je na podlagi temeljitega ocenjevanja podelila več priznanj in nagrad, najvišjo pa prisodila Tegljevi, ki se je na Ptuju že predstavila. Predlani je na Ptujski likovni nagradi prejela malo odkupno nagrado Mestne občine Ptuj, oktobra lani pa je samostojno razstavljala v Miheličevi galeriji. Kot pravi, se na Ptuj vrača z veseljem, saj se z lahkoto vživi v duh kraja, ki ga skuša ujeti v slikarska dela. Likovna nagrada je prireditev, ki že 12. leto spremlja pustno dogajanje. Tematika ekstempora je karnevalsko obarvana, čeprav je slikarjem

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. februar 2020 ― Kakšen vizualni jezik naj nastopi, ko oko več ne dohaja pogojem svoje sodobnosti — ko se materialne površine našega vsakdana kažejo kot prehitre, vse bolj eklektične, samolastne in muhaste? Razstava umetnic Nike Kupyrove in Ekaterine Shapiro-Obermair zasleduje implicitne tekstualnosti, ki se vršijo na površini našega vsakdana. Normativne estetske vtise objektov, njihov semiotični potencial in morebitni zgodovinski kontekst vpenja v igro eklektičnega prepletanja, kjer se vzpostavljajo avtonomni modeli narativne konstrukcije in pragmatične rabe. Dela so razpeta med podobo in objektom, zavzemajoč liminalno mesto, na katerem postaja dimenzionalnost nadvse vprašljiva. Ploski objekti, skenirani kamenčki, Nike Kupyrove — sploščeni, povečani in perspektivično razvlečeni — uvajajo prostorsko uganko: kam se postaviti, da se podoba pred našimi očmi sestavi v obliko, s katero bo referenčno gradivo končno prepoznavno? Je takšno mesto mogoče? Smo vselej premajhni, preveliki, preveč človeški, da bi se podoba lahko izkazala kot domača in prepoznavna? Neumestljivi, bežeči pogled teh ugank najdeva začasna postajališča v delih Ekaterine Shapiro-Obermair z njihovimi ubranimi simboli in grafičnimi elementi. A tudi tukaj pozornemu opazovalcu hitro postane jasno, da ne gre za enoznačne ponovitve: ta dela so polna minimalnih razlik. Pogled se na njih sicer ustali in začasno najde svoje mesto, vendar ga že prečijo motnje, ki ga vpenjajo v neko paradoksno časovnost, kjer grafične simbolne forme spremljajo komaj znatni madeži. Ti papirju dajejo starejši videz od dejanskega, ali pa posredujejo vtis, da na površini manjka nek pravkar izmaknjeni predmet, ki ga vidimo le še kot sled ali pego v našem lastnem preizpostavljenem očesu. Vprašanja, ki se odpirajo v delih Kupyrove in Shapiro-Obermair, se tako tičejo vizualne govorice, ki prehiteva percpecijo in kognicijo ter s tem ustvarja videz sveta, ki je domala identičen z našim, a z neko minimalno nenavadno, težko določljivo razliko. Kovinski podst

Konteksti (Tomaž Bešter), 17. februar 2020 ― Ta čudoviti svet fantazijskih potovanj, ki prinaša vedno nove podobe človeških posegov v domišljijo, kjer se na domač in nekoliko manj čudovit način zopet prepletejo znana brezna in pokvarjenosti človeškega duha nasproti katerim je mnogokrat postavljeno dobro in svetlo. Fantazijski romani morajo poskrbeti le za osnovni klik, ki bralca zagrabi in potem, ko ga imajo, mu lahko ponudijo vse, kar mu ponudi tudi ostala literatura. Po tem, ko sem se tudi sam sprijaznil, da se ne bom na zalogo upiral (nekaj slabih izkušenj je vsekakor bilo), mi je sedaj jasno, da bi zamudil preveč. To velja tudi za čtivo, ki sem ga že nekaj časa nazaj prebral, nadaljevanje serije Zrcalka. Pri založbi Sanje so že v starem letu izdali Izginotja na Mesečini avtorice Christelle Dabos, ponovno v prevodu Žive Čebulj.Osnovni klik je že mimo. Mene je Dabos z Zimskima zaročencema že dobila na svojo stran, najbrž še bolj v strukturnem kot v vsebinskem oziru, če se ju lahko sploh loči. Zato sem se z veseljem lotil tudi te, saj me je zanimalo, kako se bo Ofelija spoprijela z novimi izzivi, ki jih na Oblakovem prav nikdar ne zmanjka. Popolnoma se prilega prvemu delu serije. Še vedno gre za izkušnjo vrženosti bralca v popolnoma domišljijski svet, ki ne prizanaša s fizičnim in mentalnim nasiljem obenem pa ga odlikuje izjemna barvita struktura značajev, vezi, sposobnosti, hierarhije in arhitekturnih predstav dežele, ki jo je piska ubesedila v prvi knjigi. Možni svetovi se ne izčrpajo, tu so zato, da razburkajo domišljijo in opozarjajo na neskočno moč, kam vse lahko pelje, hkrati pa vsakokrat znova prizemlji s karakternimi odtenki svojih akterjev. Izginotja na Mesečini niso samosvoja zgodba. So nadaljevanje Zimskih zaročencev in še vedno pot mladega dekleta v boju s kolesjem političnih intrig, njenega preživetja v smrtonosni družbi. A vstopi kriminalka. Izginotja na Mesečini je pravzaprav krimič. “Podpripovedovalka sem,” je slovesno izjavila pred svojim šalom. “Lepo se bom posvetila svojemu delu in pos