SPRP, 13. maj 2021 ― Mineva že več kot dva meseca od uradnega izida albuma "The Salt" velenjskih Inmate. Bil sem med srečneži, ki so material v posluh dobili že kakšen mesec pred izidom. Glasba take oz. drugačne metal skupine Inmate "The Salt" me osebno ne navdušuje pretirano. Nosim vsebino recenzije že dalj časa v mislih, odkar sem prvič poslušal album, vsak dan v mislih dodam stvar, ki se mi jo zdi pametno omeniti. Že tako se zadnja leta zelo težko spravim k pisanju daljšega sestavka na bilo kakšno temo, trenutno pa imam popolno blokado v mislih. The Salt by INMATE         Zgodba Inmate se začne leta 2005. "The Salt" je njihov že četrti dolgometražni album, vse štiri se da dobiti na njihovem bandcampu, poleg tega pa so lansko leto izdali še EP "A Small Measure of Peace", ki ga na bandcampu ni, se ga pa da dobiti na uradni strani benda. Skupina se že od začetka predstavlja kot metalcore in melodični death metal. Tukaj naj nadaljujem z dejstvom, da sem, kar se tiče metala, dosti analfabet. Čeprav zadnje čase naročujem merch, beri CD-je in kasete, od francoske Nihilistic Distro, mi je težko govoriti o metalu in njegovih podžanrih. Zgodi se, da več ko poslušam muske, manj znam okarakterizirati žanr, isto se mi dogaja s pankom oz. hardkorom. Toda meni se glasba Inmate ne sliši dovolj underground, mogoče prvi album "Free At Last" iz leta 2012. Kar se tiče metalcora, naj navedem domače Decair in njihov letošnji album "Through Distance". Kar se tiče melodičnega death metala, pa naj navedem prav tako domače Guattari in njihov letošnji album "Breathe Through Wounds". Glasbi Inmate pa bi jaz rekel kar in samo popoidni metal(core).   Naj nadaljujem z opazko, da se je skupina lotila promocije albuma zelo visokopotezno. Jaz tako dobre in obsežne akcije oz. promocije alternativnega benda še nisem videl. Kar se tega tiče, res pohvala in poklon. Sicer sem jo spremljal samo na facebooku, pa je že tam bila epska. Inmate so se znašli tudi na dveh kompilacijah; Punk Rock Val 20 in 19 Založ

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. maj 2021 ― Tobias Putrih se v konceptualnih in materialno efemernih projektih giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo ter se ukvarja z avantgardami 20. stoletja, zlasti z utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora. Njegova dela so največkrat predlogi, makete oziroma modeli obstoječih arhitekturnih zasnov in historičnih idej. Navdihujoč se pri dediščini eksperimentiranja, med drugim v opusih Buckminsterja Fullerja, Friedricha Kieslerja in Yona Friedmana, Putrih uresničuje arhitekturne spremembe javnih prostorov – kinodvoran, knjižnic, galerij in univerz – ter gradi začasna okolja iz običajnih, industrijskih ali nematerialnih materialov: papirja, kartona, lesa in svetlobe. Lomljene oblike ter spremembe nivojev prostora in osvetlitve uporablja za gradnjo pripovedne poti, na kateri obiskovalce potaplja v notranjosti prostorskih postavitev. Svoje instalacije snuje kot družbene prostore, strukture za ustvarjanje in ohranjanje občutka skupnosti. Na njegove minimalistične rešitve vplivajo modernistične strukture, še zlasti v delih, ki poudarjajo preproste zgradbe, mehanizme projiciranja, bele ploskve in čist prostor. Modernistična zaznavna arhitektura je za Putriha, ki raziskuje njene oblike zatopljenosti v ambient, generativna umetniška paradigma. Umetnik se v delu še zlasti tesno navezuje na razvijajočo se zgodovino arhitekture kinodvoran, zato njegove instalacije v svojih površinah združujejo tako povsem zaznavne konstrukcije kot bolj zapletene atmosferične oblike nekdanjih kinodvoran. S takim poustvarjanjem socialne arhitekture projiciranja pokaže spremenljive geometrije in variabilne arhitektonike. Umeščene v kiparsko formo v začasnih, prilagodljivih arhitekturah, podobnih zaslonskim pregradam, postanejo Putrihove zamišljene površine same prosojni teksturni objekti. In his conceptual, materially ephemeral projects that move between sculpture, architecture, and science, Tobias Putrih engages 20th century avant-gardes, in particular their utopian and visionar