Airbeletrina, 28. november 2024 ― Recepcija poljske književnosti pri nas se zdi v daljšem obdobju v dobri kondiciji, zlasti po zaslugi neumornih prevajalk pri nas spoznavamo največje med največjimi, in to dolgo preden jih prepozna (beri: nagradi) tudi svet. Obe poljski nobelovki, Wisłavo Szymborsko in Olgo Tokarczuk, smo v slovenščini brali že pred njuno svetovno slavo, in v tem kontekstu se lahko danes upravičeno sprašujemo, kaj bo svet še naredil z Anno Świrszczyńsko (1909–1984), sodobnico Czesława Miłosza, Wisłave Szymborske, po pripovednem pesniškem načinu jima lahko priključimo tudi nekoliko mlajša Tadeusza Różewicza in Zbigniewa Herberta. Skupaj z naštetimi sodi v vrh poljske književnosti preteklega stoletja. Njeno poezijo pri nas spoznavamo z že drugo, tokrat antologijsko knjigo, ki je letos v prevodu Jane Unuk izšla v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi. Izbor zajema iz njenega celotnega pesniškega opusa, z izjemo zbirke Baba sem iz leta 1972, katere integralni prevod je izšel že leta 2018 pri LUD Literatura. Sodeč po tematikah in načinu njihove obravnave bi si drznili napovedati, da bo njena poezija dobivala nove privržence in privrženke, nove interpretacije, strokovne razlage, branja, predvsem pa bo še intenzivneje prestopala jezikovne meje. Kar navsezadnje od preloma stoletja že potrjuje precej živahna obravnava njenega dela doma in na tujem. Jana Unuk, prevajalka in avtorica predstavitvenega zapisa, zapiše: »Po življenjskem slogu je pesnica daleč pred svojim časom: je vegetarijanka, ukvarja se z jogo, počitnice preživlja ob kmečkih opravilih na deželi, redno teka po krakovskih Plantah, pri čemer je ne ustavi posmeh mimoidočih. Predhodnica trendov je tudi na drugih področjih: tako v pesmih za odrasle kot v tistih za otroke (npr. Kdo ima najlepše oči, Ptič s pametnimi očmi) tematizira enakovredni, empatični odnos do živali.« Naravnost osupljivo je, s kakšno neposrednostjo in samoumevnostjo piše o »peklenskem« porodu, težkem soočanju z materinsko vlogo, kompleksnem odnosu d