Airbeletrina, 24. januar 2025 ― »/…/ kako še nič ne veš o tem. še niti pika na zaslonu niti v trebuhu. pa že tok, ki naju usmerja v svojo smer. kako naju boš vodila vodil vse odslej, zaprisežena vzporednemu svetu, ki se razpira s tabo, izseljujoč se iz tistega, je povil naju.« Odlomek pesmi iz Drsečega sveta (JSKD, 2020), prvenca Nine Medved (1989), je slikovit uvod in v določenem smislu že tudi povzetek pesničine druge, tu obravnavane zbirke Rodna doba (Cankarjeva založba, 2024). Navedeni verzi zjedreno približujejo zlasti doživljajsko izhodišče druge zbirke, čeprav se obe knjigi oblikovno oddaljita. Če je bil prvenec zavezan enotni formalni strukturi, ki je zbirko nekako vezala v dolgo pesnitev, je Rodna dobra v tem oziru bolj razgibana, a nič manj disciplinirana, premišljena. Zbirki sicer veže predvsem pretanjen občutek za metaforično govorico, ki se tokrat očitneje približa izkustvenemu vsakdanu, zaradi česar se Rodna doba zdi nasploh bolj faktična, neposrednejša, oprijemljivejša. S prispodobo bi lahko rekli, da je prvenec veliko bolj gradil pesmi iz svetlobe čustev, idej in zamišljanega sveta, »kot da še pridobivam dovolilnico za / bivanje v meseni obliki« in »razpeta med nekaj / in nekaj / lovim ideje o nečem več, / nečem z barvami, / nečem občasno pozno v noč …«, pričujoča knjiga pa jih (še) bolj očitno ustvarja iz konkretnosti telesa, tudi kot nosilca misli. Pesmi se ukvarjajo z obdobjem v človekom življenju, ko se odloča za in vstopa v novo vlogo, ki jo lahko v ožjem, tj. biološkem smislu razumemo kot odločitev za materinstvo, v širšem pa kot čas, ko smo v življenju najbolj produktivni. Posledično se je v drugi knjigi zožila tudi tematika, zaobjeta že v naslovu. Pesmi se dejansko ukvarjajo z obdobjem v človekom življenju, ko se odloča za in vstopa v novo vlogo, ki jo lahko v ožjem, tj. biološkem smislu razumemo kot odločitev za materinstvo, v širšem pa kot čas, ko smo v življenju najbolj produktivni in spočenjamo ne le otroke, temveč se iz te iste (!) ustvarjalne energij