Airbeletrina, 23. december 2025 ― O sveže izdanih dnevniških zapisih Alojza Rebule iz let 1948–1954. Marsikdo je prepričan, da je Alojz Rebula (1924–2018) vrh stilskega izražanja dosegel v dnevniških zapisih, ki so začeli intenzivneje izhajati konec devetdesetih let preteklega stoletja. Tri tovrstne publikacije izpod avtorjevega peresa pa so med bralce in bralke prišli že desetletje ali dve prej. Dnevniški debi je avtor doživel leta 1971, ko je mariborska založba Obzorja izdala njegovo delo Gorje zelenemu drevesu, poldrugo desetletje kasneje pa sta v javnost prišli še zbirki Vrt bogov in Oblaki Michigana, dnevnika, ki se nanaša na specifično tematiko, in sicer na Rebulova potovanja po Kanadi in Združenih državah Amerike. Oblaki Michigana bi morali v knjižni obliki luč sveta ugledati že na polovici sedemdesetih, a kot piše avtor v uvodni besedi, je bilo tedaj »slovensko nebo še vznemirjeno od politične nevihte, ki jo je bil povzročil Kocbekov tržaški intervju«. Zato je na izid morala počakati še celo desetletje. V dnevniku Previsna leta, ki ga je leta 1996 izdala založba Mladika, avtor piše o času okrog izida posebne knjižice revije Zaliv in druge Kocbekove afere. V torek, 25. marca 1975, Rebula v dnevnik med drugim takole zabeleži: »Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.« »Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.« Štiri leta starejši dnevnik Ko proti jutru gre obravnava obdobje v času med letoma 1982 in 1985. V petek, 29. marca 1985, takole pravi: »Umrl slikar Chagall. Premalo racionalnosti za moj okus, preveč pravljičnosti. A koliko ga poznam?« Še starejše obdobje razkriva leta 2002 izdani dnevnik Iz partiture življenja, ki pretresa čas ob Titovi smrti. Takole Rebula zapiše 4. maja 1980: »Odšla je nedvomno enkratna politična nadarjenost, a obenem neznanska ambicija, mogočniški cinizem, kulturni primitivizem, grofovsko uživaštvo, planetarno nastopaštv