Airbeletrina, 25. april ― Ker še ne vem, kdo sem pred koncem vseh koncev, sama sva jaz in svet, sama, ki sedaj bediva, srkava čaj na okenski polici, zvezde so blizu, jutro je v dlaneh. To pesem sem si ponavljal v mislih, ko sem neko jutro stal ob oknu in opazoval, kako se vasica, ki jo je noč prej prebelil sneg, počasi prebuja. Govori o tem, kar vse me je našlo v Milhacu: o novem prostoru, ki se odpira pred mano, ki ga še morem napolniti z vsebino, z nečim svojim. Proti koncu meseca sem začel dojemati, da se je v meni nekaj premaknilo. Nič zares dramatičnega, nekaj drobnega, nekaj, kar lahko opaziš šele, ko imaš na razpolago čas. In prav čas je bil tisti čudež, ki sem ga v Franciji prvič po dolgem obdobju dobil v tolikšni meri, da nisem več mogel bežati pred sabo. Ljudje, ki so me komaj poznali, so mi govorili stvari, ki jih doma slišim zelo redko, od samega sebe pa skoraj nikoli: da dobro plešem, kako zabavno me je gledati, ko se prelevim v kako vlogo, da izžarevam neko avtentičnost. Ta zadnja »opazka« me je še posebej zmedla. Veliko let sem namreč preživel v vlogi človeka, ki zna natančno prebrati ljudi in prostor, v katerega vstopa. Ugajanje kot refleks, kot obrambni mehanizem, kot način preživetja – to je nekaj, kar me je spremljalo skoraj celo življenje. Avtentičnost, odkritost, samosvojost – to so bile vrline, za katere sem verjel, da pripadajo ljudem, ki so pogumni, zvesti sami sebi in jih kratko malo ne zanima, kaj si misli okolica o njih in njihovem življenju. In čeprav sem mislil, da pretiravajo, da so njihove pohvale zgolj bežne puhlice, namenjene polnjenju tišin, ne pa dejanski odkritosti, sem opazil, kako se je v meni nekaj spremenilo. Moja maska se ni razbila, samo premaknila se je. Komaj opazno, a dovolj, da sem začel videti stvari nekoliko drugače. Ta zadnja »opazka« me je še posebej zmedla. Veliko let sem namreč preživel v vlogi človeka, ki zna natančno prebrati ljudi in prostor, v katerega vstopa. Ugajanje kot refleks, kot obrambni meha