Airbeletrina, 30. april ― Nobena dramska oblika ni tako neopredeljiva kot poetična drama. To je konec koncev razvidno že iz mnogih poskusov njene opredelitve, ki so med seboj različni glede na čas, prostor, vsebino in formo. Nekateri teoretiki opredeljujejo poetično dramo kot ahistorični žanr, ki ima začetke v antiki, drugi jo razumejo kot dramo v verzu. Spet tretji jo razumejo ožje glede na vsebino in formo. Janko Kos ločuje dve pojmovanji poetične drame: širše gre za »vsa dramska besedila, ki so napisana v verzih in pesniškem slogu«, ožje pojmovanje pa upošteva le dramska besedila iz 20. stoletja, ki uvajajo pesniški jezik, zgodovinske, mitološke ali pravljične motive s simbolnim pomenom in se bližajo liriki (Kos v Troha 48). Ideal poetične drame najbolje opredeli T. S. Eliot, začetnik razprav o tej dramski obliki, ko pravi, da gre za poskus prikaza nedopovedljivih in nedoločljivih čustev ter motivov zavestnega življenja, za prikaz tistega občutka, ki ga lahko le uzremo, a nikoli zares gledamo in ki nam je dostopen le v »začasni ločenosti od dejanja« (Eliot 87). Eliot je v drugi študiji zapisal tudi, da se ob gledanju poetične drame z glavno dramsko osebo poistoveti le nekaj gledalcev, večina pa se jih poveže z drugimi dramskimi osebami. Glavna dramska oseba je po drugih opredelitvah nosilec intuicije (pojem nosilec intuicije uvede Dušan Prijevec), ki vidi v drug, presežni in nevidni svet, ki ga ostale osebe ne vidijo, a kljub temu vpliva na dogajanje v realnem svetu. Gašper Troha ugotavlja, da sta za poetično dramo potrebna dva svetova – resničen in nevidni svet – ter nosilec intuicije ali več njih (Troha 53–54). Število nosilcev intuicije določa razmerje med pomenom resničnega in nevidnega sveta ter s tem dramo samo: če so v drami samo nosilci intuicije, ta postane pesnitev, če pa ni nobenega, je takšna drama v območju realistične dramaturgije (54). Ideal poetične drame najbolje opredeli T. S. Eliot, začetnik razprav o tej dramski obliki, ko pravi, da gre za poskus prikaza n