Airbeletrina, 29. april ― V sredo, 15. aprila, sem za Nedelo intervjuval gledališko igralko Zvezdano Mlakar. Pogovarjala se nisva le o njenem odmevnem političnem facebook komentarju (Stevanović + Janša = lahko noč, Slovenija), ampak tudi o predstavi Komarjibritanske dramatičarke Lucy Kirkwood (SNG Drama Ljubljana, režija Maša Pelko), v kateri nastopa v vlogi Karen, genialne, a zagrenjene upokojene fizičarke, ki so ji po krivici odrekli Nobelovo nagrado v korist njenega moža. Komarji so drama o odnosih, znanosti, ljubezni. Karen ima svoji hčerki, znanstvenico in zavarovalničarko, neizmerno rada, a ju ne more objeti. Druga okoli druge krožijo kot zbegani osnovni delci, ki se privlačijo in odbijajo obenem. »Vsi mislijo, da je ljubezen največja sila v vesolju, pa ni. Največja sila v vesolju je močna jedrska sila, ljubezen je približno dvanajsta na seznamu, za gravitacijo in sekundnim lepilom – v bistvu sploh ni sila, res ni. Ljubezen je pač nekaj, kar smo izumili, da nam pomaga preživeti v kaosu,« razmišlja Karen, Zvezdana pa se je med študijem te vloge večkrat vprašala: »Kdo sploh sem, v kaj sploh verjamem, če je ljubezen na seznamu sil tako nizko? Kaj sploh je ljubezen? Naš miselni konstrukt? Znanstvena kategorija?« Tekma se je razpletla tako, da sem pozno v noč premišljeval o silah. Foto: Jannik/Unsplash / Tom D’Arby/Pexels V torek zvečer, 14. aprila, se nisem pripravljal na intervju z Zvezdano Mlakar, ampak sem si ogledal povratni četrtfinalni obračun nogometne lige prvakov med Atleticom iz Madrida in Barcelono. Tekma se je razpletla tako, da sem pozno v noč premišljeval o silah. Kratek oris konteksta: favorizirana Barca je prvo srečanje v Kataloniji izgubila z 0:2. Za neposredno napredovanje je potrebovala zmago z najmanj tremi goli razlike. Na tej ravni tekmovanja Atletico že skoraj trideset let ni izgubil na domačih tleh. Z drugimi besedami: Barcine možnosti za preboj v polfinale so bile pičle. Toda tekma se je začela po njenih željah. V prvih štiriindvajsetih mi