Domišljije animiranega filma
Radio Študent,
9. december 2013
― Naj se sliši še tako neverjetno, v Kinodvoru se je prejšnji teden, ko je tam potekala že 10. edicija Animateke, našel tudi kdo, ki je izražal pokroviteljski odnos do animacije. Češ da gre le za risanke, čemur je dodal, da je to pač domena otrok. In da gre pri animaciji posledično za neresno umetnost. A že po fami, ki se vije za letošnjim zmagovalcem občinstva, Bolesom Špele Čadež, bi moralo biti vsakomur jasno, kako obupno picajzlasto delo se skriva v ustvarjanju sveta 12-minutnega stop-motiona s takimi podrobnostmi, kot je mini verzija Cankarjevega Na klancu na junakovi polici. Če se obregnemo ob popularne možganske teorije, bi lahko rekli, da animirani film bolj nagovarja desno polovico možganov, ki je odgovorna za celostno dojemanje sveta in intuitivno mišljenje. Njegova narava mu omogoča večjo mero asociativnosti in nonsensa, ki mu je včasih največja vrednota izbruh domišljije, iz katere tečni razum ne zna potegniti kakšne bolj modre misli, kot to, da se je igrati očitno kul. Kot d