Radio Študent,
27. december 2013
― Ko poln entuziazma in v pričakovanju novih avantur stopiš iz letala na drugem koncu sveta, prvič globoko zajameš nov zrak, ki ti bo dajal življenje v sledeči epohi življenja. Ko te ta nekako grobo popraska po grlu in prisili v kašelj, s palico podreza v podzavest tvoje biti, telo pred umom postane zavedno svoje lokacije: pristali smo v indijski prestolnici. Med prahom in nesnago sem našla prvo zavetišče v meditacijskem centru v uporabi nevladne organizacije imenovane Wahoe Commune. Ko sem stopila skozi vrata letališča, sem uzrla v vrsto postrojene košate obrvi, ponekod v paru z brki, ki so se zazrle v svežo neizkušeno ovco. Nekoliko živčno sem pogledovala po napisnih tablah mož in med njimi iskala svoje ime. Priznam, da mi je malo odleglo, ko sem ga našla v rokah drobnega fantiča, ki je utrujeno postopal na mestu in upal, da sem tista, ki jo pričakuje. Ura je bila blizu polnoči, ko sem se s kobilicami entuziazma v želodcu popeljala v srce Delhija. Potem ko sem padla v svoj zasliševalsk
