Radio Študent,
27. februar 2015
―
Proti koncu osemdesetih let osemnajstega stoletja je kriza razsvetljenstva postajala vse bolj očitna in nevzdržna. Omika, ključni pojem razsvetljenske etike, je spričo razsvetljenskega razuma, postajala vse bolj nemogoča. Razum namreč ni mogel utemeljiti etičnih vrednot, celo nasprotno, vse bolj očitno jih je izpodbijal, in tako je omika ostala brez svojega cilja - to je vzgoji k …
Gre za isti problem, kot ga je v sicer nekoliko drugačnem kontekstu naslovil Jacobi v tako imenovanem sporu o spinozizmu. Jacobi je namreč trdil, da je vsaka filozofija, če je dosledna, nujno spinozizem - s čimer je mišljen predvsem determinizem - , da vsa vednost temelji na veri in da je ta vera, kot temelj vednosti, obstoječa vera. Analitični razum namreč ni sposoben misliti svobode, saj deluje po načelu zadostnega razloga, kar vodi v determinizem, nihilizem, ateizem in amoralizem. Poleg tega razum ne more utemeljiti niti samega sebe, saj mora izhajati iz točke, ki ga predhaja in ki je sama torej neutemeljena ter neracionalna. Prav to osnovo Jacobi misli kot vero. Iz tega sledi, da vsako racionalno spoznanje temelji na veri kot iracionalni predpostavki in je tako tudi samo nujno iracionalno. S tem se je, kot trdi Frederick Beiser, začel eden bistvenih problemov kontinentalne filozofije in post-moderno vprašanje je samo njegova ponovitev.
Kant, ki je svojo slavo in uspeh sicer dolžan slovesu, da je razrešil to aporijo in uspel skupaj misliti nujnost in svobodo, je v resnici namesto rešitve tega problema zapustil serije nezdružljivih dualizmov, ki so težave le še poglobili. Naloga, ki jo je zgodnja nemška romantika boleče občutila, je bila harmonizacija teh dualizmov in odtujitev, ki jih je povzročil analitični razum. Pri tem je izhaja iz poskusov utemeljitve vednosti zgodnjega idealizma, a jih hkrati kritizirala. Fichtejevemu poskusu mišljenja sovpadanja subjekta in objekta, torej enega najbolj ključnih dualizmov, so Hölderlin, Novalis in Schelling nasprotovali, rekoč, da t