Radio Študent, 31. marec 2015 ― Slovenski jezik in z njim njegovi govorci ter pisci po skoraj četrt stoletja, če ne upoštevamo kasnejših dopolnitev, dobivamo novo izdajo temeljne knjige. Sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU so v sodelovanju s 34-članskim odborom, ki ga je imenovala Slovenka akademija znanosti in umetnosti, po več letih predstavili osnutek novega Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Ta bo, če bo prestal vse morebitne pripombe skozi enomesečno javno razpravo, s korpusom prvih 5.000 besed zaživel v začetku prihodnjega leta zaživel tudi v tiskani izdaji, medtem ko je že dostopen na spletu*, kjer ga bodo avtorji ob sugestijah strokovne in druge javnosti nato letno dopolnjevali. Več o prihajajočem novem Slovarju slovenskega knjižnega jezika pa sodelavec inštituta za slovenski jezik in eden od njegovih pripravljalcev, Andrej Perdih.    izjava Nov Slovar slovenskega knjižnega jezika naj bi v končni verziji obsegal dobrih 100.000 gesel oziroma besed. Kot rečeno, bo sprva objavljenih le 5.000, nato pa naj bi se slovar skozi dvajsetletno obdobje vsako leto obnavljal in dopolnjeval do končne številke. Zastavljeni korpus besedišča po mnenju Perdiha zagotavlja, da se v Slovarju ne bodo znašle le najpogosteje rabljene besede, pač pa tudi redkeje rabljene in neznane, kar je prav za prav tudi namen tovrstnega slovarja.    izjava Novost pri novem SSKJ-ju, ki jo bo omogočala njegova objava na spletu, bo tudi ta, da bo s komentarji odprt za zunanje pripombe, dopolnila, ki jih bodo avtorji slovarja po temeljiti strokovni presoji skušali inkorporirati v sam SSKJ.   izjava Z odprtim pristopom pri sami graditvi novega Slovarja slovenskega knjižnega jezika skušajo njegovi pripravljalci doseči tudi živost jezika, ki ga bo predstavljal slovar. Strokovni predlogi so v preteklosti, če se spomnimo denimo primera besede zgoščenka kot sinonima za CD, skušali zaobiti vsakdanjo rabo in ji vsiliti novo besedo, kar pa je naletelo na široke laične polemike v

Trubarjeva hiša literature, 31. marec 2015 ― Že sam naslov novega romana Dušana Šarotarja je medbesedilno nanašanje na razstavo Panorama nemškega umetnika Gerharda Richterja, ki prikazuje mešanico različnih slikarskih tehnik, idej, fotografij, portretov ter pokrajin in s tem sestavi množico različnih načinov izraza, zgodb in občutij. Tudi roman spominja na nekaj takšnega; glavni junak, verjetno avtorjev alter-ego, se odpravi na pot vse do Irske, nato se znajde v Belgiji, Ljubljani in na koncu v Sarajevu, vmes pa trči ob zanimive zgodbe ljudi, ki jih povezuje skupna življenjska pot. Da v bralcu vzbudi vizualno estetsko doživljanje zgodbo dopolnjujejo še fotografije, katerih avtor je Šarotar sam.