32. GRAFIČNI BIENALE LJUBLJANA / THE 32ND BIENNIAL OF GRAPHIC ARTS LJUBLJANA

32. GRAFIČNI BIENALE LJUBLJANA / THE 32ND BIENNIAL OF GRAPHIC ARTS LJUBLJANA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. avgust 2017 ― 32. izdaja grafičnega bienala v sodelovanju in koprodukciji s številnimi partnerji ponovno prinaša obsežen sklop razstav in dogodkov. Izbor umetnikov za osrednjo bienalsko razstavo z naslovom Kriterij rojstva, ki je na ogled v MGLC (Grad Tivoli) in v ravnokar prenovljeni stavbi Švicarije, je tokrat sledil zanimivemu eksperimentu. Šlo je za preprost mehanizem: prejemniki velike nagrade z zadnjih petih bienalov – Jeon Joonho (2007), Justseeds (2009), Regina José Galindo (2011), María Elena González (2013) in Ištvan Išt Huzjan (2015) – so bili povabljeni, naj predlagajo po enega umetnika, ki bo sodeloval na tokratnem dogodku; ti so bili nato povabljeni, naj imenujejo naslednjih pet sodelujočih umetnikov. Proces je obsegal še pet krogov in na koncu 32. bienale oskrbel z imeni najmanj tridesetih sodelujočih umetnikov. S tem je postavila 32. izdaja bienala za svojo izhodiščno točko transgresivni moment, ki meri na radikalno preoblikovanje – ne le vsebine dogodka, temveč tudi njegove strukture. To nakazuje že njegov naslov, Kriterij rojstva, ki namiguje na pesem modernističnega pesnika iz 20. stoletja Jureta Detele – pesem, ki je ponudila impulz za samorefleksijo, kakršne se je lotil bienale. Ali z drugimi besedami, celo kadar 32. grafični bienale zavrača okvir tematske razstave, izhaja iz pesmi, vendar take, ki razstavi ne ponuja vodilne teme, ampak s svojim radikalnim preizpraševanjem vseh polarnosti kliče po prelomu. Prelom, ki ga vpelje pesem Jureta Detele, odzvanja v rizomski strukturi letošnjega bienala, ki – brez osrednje figure kuratorja – namesto tega deluje kot entiteta, ki proizvaja samo sebe. Z izstopom iz območja ugodja, naj gre za tradicijo bienala ali pa uveljavljene protokole snovanja razstav sodobne umetnosti, Kriterij rojstva postavlja v ospredje raznovrstna razmerja – mnogoterost, ki nima enega samega, združevalnega koncepta, namesto tega pa obstaja kot nepretrgan tok pomenov in ponudi množico potencialnih povezav in interakcij med umetniškimi deli. The
Ištvan Išt Huzjan v Mestni galeriji

Ištvan Išt Huzjan v Mestni galeriji

ARS Likovni odmevi, 20. junij 2017 ― V Mestni galeriji v Ljubljani se s pregledno razstavo z naslovom Mere predstavlja dobitnik Velike nagrade 31. grafičnega bienala Ištvan Išt Huzjan. Razstava je razdeljena v dva vsebinska sklopa – v prvem nadstropju so predstavljeni projekti, ki se nanašajo na potovanja v kontekstu umetnikovih preizpraševanj družbenega sistema, zgodovinsko relevantnih dejstev, geografskih danosti in odnosov med […]
Junij v Ljubljani

Junij v Ljubljani

Radio Študent, 12. junij 2017 ― Pozdravljeni v današnjih kulturnih novičkah. Danes smo za vas pripravili predstavitev dveh plesnih predstav, ki si jih lahko ogledate v Ljubljani, ter nekaj ostalih informacij, ki zaznamujejo današnji dan. Pa začnimo. Od 9. do 15. junija v okviru festivala Junij v Ljubljani poteka Teden za ples. V sklopu prireditve si boste danes lahko v Stari elektrarni ogledali plesno predstavo Maje Delak z naslovom Kaj če... Predstava naj bi preizpraševala negotovost in nestabilnost situacije, v katero je pahnjeno telo plesalke na odru.   V Plesnem teatru v Ljubljani si lahko ogledate tudi plesni triptih Posvetitev pomladi, ki je nastal kot kombinacija koreografij Maše Kagao Knez, Rosane Hribar in Jane Menger, ki nam je tudi povedala nekaj več o predstavi. Zanimalo nas je, v kakšnem soodnosu je predstava z istoimensko baletno mojstrovino Igorja Stravinskega: *Izjava Koreograf originalne baletne predstave Vaclav Nižinski naj bi pred predstavo svojim plesalcem rekel: »Plešite življenje kamnov in dreves ..., plešite tam, kjer ne boste našli živih bitij.« Kaj ste svojim plesalcem rekli vi? *Izjava Festival Junij v Ljubljani je danes postregel tudi z obeležitvijo 60-letnice kultne slikanice Muca Copatarica, nastale izpod peresa Ele Peroci, ilustrirala pa jo je Ančka Gošnik Godec. Popularna otroška knjižica pa ni edina, ki letos praznuje visok okrogli jubilej: letos je 90. rojstni dan praznovala tudi ilustratorka Ančka Gošnik Godec. V zahvalo za mnoge nepozabne ilustrirane like, med katerimi so tudi tri botre Lisičice, Mamka Bršljanka, koza Kunigunda in Lučka Regrat, je danes v knjigarni Konzorcij potekal pogovor z ilustratorko.   Končujemo z osmrtnico. V 81.-letu starosti je umrl televizijski in filmski režiser Rajko Ranfl. Med njegova odmevnejša dela spadajo filmi Ljubezen, zgodba, nastala po istoimenskem romanu Marjana Rožanca, ekranizacija zgodbe Branke Jurca o lepotah in zagatah mladega dekleta v delu Ko zorijo jagode ter film Živela svoboda.   Kultur
Poročilo s fronte

Poročilo s fronte

Radio Študent, 25. maj 2017 ― Sedeminpetdeseti izvedbi beneškega umetniškega bienala že pred otvoritvijo sredi maja ni kazalo dobro. Čeprav je o vsebini skoraj devetdesetih nacionalnih paviljonov ter postavitvi osrednje kurirane razstave v dnevih pred medijskim predogledom javnosti znanega bore malo, smo lahko po objavljenih podatkih sodeč vendarle okvirno sklepali, za kakšen dogodek bo tokrat šlo. Kot kontrapunkt ali reakcija proti vneto angažiranemu izboru kustosa Okwuija Enwezorja na bienalu 2015 se spremno besedilo tokratne kuratorke Christine Macel ostro oddaljuje od vsakršnih obljub političnosti, aktivizma in radikalnosti. Namesto v teoretskem preizpraševanju sodobnosti – Enwezor je predlani v središčnem prostoru uprizoril šestmesečno branje vseh treh zvezkov Kapitala –, Macel svoje zavetje išče znotraj ohlapnega new age humanizma, spiritualnosti in vere. Že februarja izdani seznam sodelujočih umetnikov je bil za kritiško skupnost zaskrbljujoč. V odgovor Enwezorjevim pomembnim poudarkom na nezahodno, zlasti afriško sodobnoumetniško produkcijo, se Macel očitno vrača na varen teren evroameriškega kulturnega kanona (četudi z nadvse dobrodošlo pozornostjo na vzhodni blok in bivšo Jugoslavijo). Zgolj pet izmed sto dvajsetih izbranih avtorjev je črnskih, le tretjina vseh predstavnikov pa žensk; spolna, rasna in geografska diverziteta krvavo šepajo, zdrav pa je očitno nepotizem – podobno kot umetniški vodja letošnje atensko-kasselske Documente je francozinja Macel v razstavi našla prostor za instalacijo izpod partnerjevih rok. Razstavljeni avtorji v pogovorih izpostavljajo, da jih kuratorska ekipa zaskrbljujoče slabo obvešča, kje in kako bodo njihova dela sploh prikazana, sočasno pa naj bi nad umetniki visel nenehen pritisk, da s snemanjem promocijskih videov pripomorejo svoj delež k oglaševalski kampanji. Ti in podobni komercialni faktorji niso v svetu umetnosti nikakršna anomalija – so prej to, kar bienale kot takega definira –, vendar za razstavo, ki se tako glasno oznanja za »st
Postaja DIVA v reviji Informatica Museologica (2017-04-25)

Postaja DIVA v reviji Informatica Museologica (2017-04-25)

DIVA video arhiv, 26. april 2017 ― Nova številka revije Informatica Museologica je v celoti posvečena prispevkom z mednarodnega simpozija Muzeji filma – film v muzeju, ki je preizpraševal pozicijo filma v muzeoloških praksah (Zagreb, 2015). Na 200 straneh so objavljeni teksti o filmski dediščini, izkušnjah evropskih filmskih muzejev, arhivskih zbirkah, kuratorskih  in teoretskih praksah (v hrvaščini, s povzetki v angleščini). V poglavju o položaju videa/filma med analogno in digitalno paradigmo  je tekst "Postaja DIVA - arhiv...
Get out

Get out

Radio Študent, 29. marec 2017 ― Peckov Nisem tvoj zamorec, Mesečina Barryja Jenkinsa, 13th Ave DuVernay pa The Birth of a Nation Nata Parkerja in še bi lahko naštevali – vsi ti filmi so z različnimi fokusi, predvsem pa s perspektive črnih ljudi, v zadnjem letu preizpraševali črno ameriško izkušnjo, pogosto s poudarkom na takšnem ali drugačnem utelešenju rasizma. Zanimivo pa je, da se je enega izmed bolj spolzkih terenov – rasizma, ki ga producira ameriška liberalna elita – lotil komik Jordan Peele, ki je za svoj režiserski prvenec studijske produkcije z naslovom Get Out oziroma Zbeži izbral žanr komične grozljivke. Grozljivka je zagotovo žanr, ki je v zadnjih nekaj letih znova pridobil zagon predvsem v avtorskem filmu, še najbolj pa se je izkazal ob načenjanju feminističnih tematik – omenimo vampirski noir A Girl Walks Home Alone at Night Ane Lily Amirpour, nosečniški slasher Prevenge Alice Lowe, kanibalistični Raw Julie Ducournau ter srhljivko z duhovi Under the Shadow Babaka Anvarija. V njih je patriarhat v raznovrstnih pojavnih oblikah bodisi poosebljenje v grozljivem ali pa je ženska tista, ki poosebi grozljivo in se tako bori proti njemu – kar seveda ni nov pojav, spomnimo se Zarchijevega Spit On Your Grave ali pa Rosemary's Baby Polanskega. Peele bi se lahko spravil na alt-rightovce, a si je zastavil težjo nalogo – prikazati je želel, da tudi ameriški liberalni način razmišljanja, in z njim manj očiten ter predvsem nezaveden rasizem, lahko pri črnem človeku rezultira v enako nasilnih posledicah – torej da rasizem ni vedno le stvar ekstremistov. Humor prenese veliko pa tudi opletanje sem in tja s sekiro zna priti prav. Tako kot grozljivo pride prav poprej omenjenim filmom za prikaz vpliva seksizma na ženske in še posebej na njihova telesa. Čeprav je Get Out žanrsko vzorčen, to, z izjemo nekaj B-filmskih zasukov, opravi korektno. Žanr, v katerem »črni karakter« že pregovorno umre prvi, tokrat tega postavi v ospredje in želi, da je zadnji preživeli. Film z budžetom 4,5 milijona
Naj vam zapojem pesmi svojega ljudstva?

Naj vam zapojem pesmi svojega ljudstva?

Radio Študent, 25. januar 2017 ― Ali lahko o folklori, o ljudskem plesu, o narodnozabavni glasbi govorimo brez predsodkov? Ljudske umetnosti so nekakšen globinski jezik kulture, in nič ne zbuja med ljudmi bolj prvinsko čustvenih refleksov kot potankosti in modulacije v njihovem jeziku. Kakšen je odnos med normo in napako, med zapuščino in novatorstvom, med potrjevanjem tradicije in problematiziranjem tradicije? Glasbeno-plesno predstavo Sisijini sinovi Simona Mayerja, ki danes ob 20h gostuje v centru kulture Španski borci, lahko bržkone postavimo na novatorski pol te binarne opozicije. Po besedah avtorja je odnos predstave do avstrijske oz. alpske glasbeno-plesne tradicije ukoreninjen v pristni osebni izkušnji, obenem pa prenesen v najširši globalni kontekst, ki sega od tanga do Bollywooda: *Izjava Tudi v naslovu predstave je vidna napetost med tradicijo in določeno obliko sodobne progresivnosti. Naslov “Sisijini sinovi” se nanaša po eni strani na Elizabeto “Sisi” Bavarsko, ženo avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. in s tem na bleščečo konservativno idilo izgubljene zlate dobe. Po drugi strani pa ime Sisi spominja na žaljiv angleški izraz za nemožatega moškega. Mayer nam je podrobneje razložil pomen te besedne igre: *Izjava V Teatru šentviškem za kulturni praznik 8. februarja prav tako pripravljajo projekt, povezan z ljudsko oz. v tem primeru narodnozabavno glasbeno tradicijo, ki pa do slednje pristopa drugače, morda bolj neposredno od Simona Mayerja. Gre za predstavo En godec nam gode o življenju in delu slavnega glasbenika Lojzeta Slaka v režiji Braneta Kopača. Kot nam je razložil g. Kopač, v predstavi ne gre za preizpraševanje postavk slovenske narodne in narodnozabavne glasbe, temveč za poklon njenim tradicijam ter mestu, ki ga v njih zavzema Lojze Slak: *Izjava   Kulturne novice je pripravil Aljaž Glaser.  

Mark Požlep: »Otok je lahko tudi v dnevni sobi«

Koridor, 13. januar 2017 ― Foto: Mark Rietveld     Vizualni umetnik Mark Požlep tokrat v Kinu Šiška predstavlja svoj projekt Otok. Gre za pet dni trajajoči performans, ki je vključeval bivanje na majhnem, posebej za to priložnost zgrajenem splavu. Sredi antwerpenskega kanala je Požlep tako preživel pet dni in se soočal z nepredvidenimi situacijami, ob tem pa preizpraševal možnost […] The post Mark Požlep: »Otok je lahko tudi v dnevni sobi« appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
MISTERMARSH PREDSTAVLJA NOVI ALBUM ‘ALTAMIRA’

MISTERMARSH PREDSTAVLJA NOVI ALBUM ‘ALTAMIRA’

Celinkin-e-novice, 17. november 2016 ― ALTAMIRA (2016) je drugi samostojni album vsestranskega glasbenika, producenta in izvajalca Martina Štibernika – Mistermarsha. Na albumu ALTAMIRA je deset novih skladb, ki jih Mistermarsh tokrat poje v svojem domačem, slovenskem jeziku. V avtorskem smislu je ALTAMIRA preizpraševanje, nekakšna postšansonjerska … Continue reading →
Gostujoča razstava Begunec_ka sem

Gostujoča razstava Begunec_ka sem

SEM, 20. oktober 2016 ― Sporočilo za javnost 20. oktober 2016 Slovenski etnografski muzej v sodelovanju z mednarodnim konzorcijem za proučevanje evropskega spomina, Univerzo v Perpignanu, Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani in Widad Tamimi ter Vesno Bukovec, avtoricama projekta Begunec_ka sem, organizira v sredo, 26. oktobra 2016, ob 14.00 multimedijski dogodek Evropski spomin v nastajanju. Prek videa bo prikazan tudi projekt Kurdska zgodba med Sirijo, Irakom, Turčijo in Grčijo umetnika begunca Kawakawe. Dogodek je prispevek k sodelovanju evropskih umetnikov in umetnic pri vračanju Evrope k humanističnim tradicijam in izobraževanju za humano prihodnost.  Odprtje razstave spremlja delavnica, na kateri bosta avtorici z moderatorko prof. dr. Ksenijo Vidmar Horvat raziskovali vprašanja prihodnosti Evrope po begunski krizi, in preizpraševali vlogo umetnosti pri učenju novih generacij za strpno in humano družbo. Sledila bo okrogla, miza na kateri bosta mag. Ralf Čeplak Mencin in Mojca Račič predstavila vlogo Slovenskega etnografskega muzeja pri soočanju z begunsko krizo. Slovenski etnografski muzej si namreč v tem zgodovinskem prelomnem obdobju prizadeva v okviru svojega poslanstva obravnavati tudi aktualna družbena vprašanja. Med ta vprašanja sodi problematika migracij in beguncev, ki spreminjajo človeško in kulturno krajino Evrope in sveta. Tema Migracije in kulturne krajine je izbrana nosilna tema javnega programa SEM skozi leto 2016 oz. je bila z  različnimi muzejskimi akcijami izpostavljena že v prejšnjih letih,  npr. projekt štirih razstav Migracije (decembra 2015), program poučevanja slovenskega jezika, vodstev in delavnic, ki jih SEM prireja za čakajoče prosilce za azil v Sloveniji v letu 2016 in druge.  V tem kontekstu se je SEM septembra 2016 pridružil evropskemu konzorciju za preučevanje spomina. Leta 2014 je Filozofska fakulteta pristopila k mednarodnemu projektu EUROM, ki deluje pod okriljem Znanstvenoraziskovalnega inštituta Filozofske fakultete (ZIFF) in ga vodi prof
Digitalni kupleRaj, posmrtni ostanki režiserja Wajde in Mojce v SLO filmu

Digitalni kupleRaj, posmrtni ostanki režiserja Wajde in Mojce v SLO filmu

Radio Študent, 10. oktober 2016 ― »Digitalni signali so signali, ki lahko zavzamejo le končno število različnih stanj. Preprost primer digitalnega signala je število dvignjenih prstov na roki - število je lahko le ena izmed vrednosti iz diskretnega območja med 0 in 10. Beseda digitalni namreč prihaja iz latinskega izraza digitus, ki pomeni prst. V digitalnih elektronskih vezjih se največkrat uporabljajo binarni signali, ki lahko zavzemajo le dve možni stanji označeni kot napačno ali pravilno, nizko ali visoko oziroma številki 0 ali 1, ki predstavljata tudi najbolj pogost zapis digitalnih stanj ...« Za začetek malce tehnične predigre, da vržemo iz tira naše kulturne novice … Festival Mesto žensk namreč danes ob petih vabi v projektni prostor Aksioma na ogled Digitalnega KupleRaja - pozor, črka r je v slednjem zapisana z veliko! Gre za »digitalizirano performativno instalacijo seksualnega chatrooma«, v katerem bo performerka svojo gledalko oziroma gledalca peljala skozi (pre)izkušnjo, v kateri bo prepletala prostor intimnega in polje javnega ter prek vmesnika preizpraševala vse vmes. Več o umetniškem delu nam bo povedala Živa Petrič: Izjava Človek olajšan stopi iz kupleraja, se ozre naokoli, pošalta med programi ali pa poklika po svoji kakršnikoli že napravici in kaj vidi? Trupel cel kup, le raja nikjer! Kako mislimo mrtve, njihova telesa in ostanke? Saj veste: fojbe, gajbice za šampinjone, krste in žare ter rezervni deli. Pa sveče, ki jih spremljajo vzkliki kot: »Kako lepo je!« Umetni polimeri, odpadki, spomeniki ali pa prašni konec v straniščni školjki …Koliko nam je mar za pravrednote človeštva, kot sta posvečenost mrtvih in dostojanstvo človeka? Prav tako v okviru Mesta žensk so si danes ob 19. uri v Škucu zadali »premisliti nekatere umetniške, moralne in politične interpretacije mrtvega telesa v sodobnem času ter tako odstreti aktualna vprašanja sprave, bolečine, pripadnosti, aktivizma in pozabe«. Pogovor bo v angleščini vodila doktorica Maja Petrovič Šteger, pridružila pa se ji bo
še novic