Biblio terminologija, 29. november 2017 ― © University of Wisconsin-Milwaukee Libraries O knjižnem sejmu in o tem, kako se mu reče v drugih jezikih, smo v preteklosti že pisali v tej objavi. Pred nekaj dnevi se je zaključil že 33. Slovenski knjižni sejem, na katerem je sodelovalo okrog 120 razstavljavcev, ob njem pa se je zvrstilo skoraj 300 spremljevalnih dogodkov, posvečenih knjigi, avtorjem, založnikom in seveda bralcem. Istočasno nas je razveselila novica, da bo Sloveniji na slovitem Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2022 pripadlo mesto častne gostje (Ehrengast; Guest of Honour). Knjižni sejem je knjigo in avtorje za nekaj dni spet nekoliko bolj postavil v ospredje. Odnosi med avtorji, založniki in državo, predvsem seveda Ministrstvom za kulturo, so bili predmet množice objav v medijih in tudi nekaterih dogodkov na sejmu, zlasti na Založniški akademiji in v Debatni kavarni. Avtorski honorarji naj bi se od osamosvojitve znižali za četrtino, Javna agencija za knjigo si še vedno ni opomogla od občutnega znižanja sredstev leta 2012, vendar za prihodnje leto napovedujejo dvig vsote za knjižnično nadomestilo, vsi si seveda želijo tudi dvig honorarjev (vsaj za 30 odstotkov?). Kaj je knjižnično nadomestilo, ki se tako pogosto pojavlja v razpravah avtorjev, založnikov in tudi knjižničarjev? Gre za finančno nadomestilo manjšega dela materialne avtorske pravice avtorju za njegova dela, ki se brezplačno izposojajo v knjižnicah. Model knjižničnega nadomestila so že takoj po drugi svetovni vojni uveljavili na Danskem (zasnovan pa je bil že leta 1941), uveljavitev tega pravičnega nadomestila (ang. fair compensation, equitable remuneration) za javno posojanje je tudi zahteva direktive Sveta Evrope iz leta 1992 (Direktiva Sveta 92/100/EGS), ki govori o "pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine". Mednarodni program PLR - Public Lending Right International Network združuje 28 držav, k

Konteksti (Tomaž Bešter), 29. november 2017 ― vir slike: emka.si Medtem ko že globoko bredem po ciničnem svetu Karla Oveja Knausgarda, v glavi še vedno odzvanja pred tem prebrana sodobna pravljica Naomi Novik, Izruvana. Izjemno zanimivo branje, ki bo navdušilo ljubitelje fantazijskih svetov, v katerem ne manjka magije, čarovnikov, spletk, preproste nedolžnosti in zla. Knjiga, ki se začne kot nekakšna različica Lepotice in zveri, se nadaljuje v Izganjalca hudiča, vmes sreča Igro prestolov, se poslužuje suspenza Vasi ob gozdu in po malem tudi ikonografije Hermione Granger, je zelo ambiciozna. V branju boste skozi lepo prehajajoče prelivanje pravljičnih motivov zaznali veliko željo po korakanju izven žanra in v njem našli predvsem zgodbo o junakinji, ki nikdar ne pozabi svojih življenjskih ciljev in vrednot.In te vrednote, ti cilji so dovolj preprosti, da boste v zgodbo zlahka padli. Predvsem od tega, kako veliki ljubitelji fantazijskega branja ste, pa bo odvisno, kako dolgo vas bo uspelo temu v sebi tudi zadržati. Branje Novikove ni zahtevno, pravzaprav sega v področje, kjer se je v tem času med drugim tudi z razmahom Martinove nedokončane Pesmi ledu in ognja ter vsesplošne pottermanije utrdil velik krog ljubiteljev žanra. Nekateri so bili tam že od prej, nekateri so tu na novo. Nekateri pa tu ne bodo nikdar. Tako kot je to običajno pri žanrskih zadevah. Sam se trudim vedno, če je le priložnost, da najdem v knjigi tisto, kar presega zgolj užitek in pelje tudi nekaj dlje pri razumevanju odnosov in krajine sveta, ki me obkroža. Seveda si sprva jemljem pravico do prvega, a če ne sledi podaljšek v drugo, redkokdaj vztrajam. Naš Zmaj nikoli ne poje deklet, ki jih vzame, pa čeprav zgodbe, ki jih pripovedujejo zunaj naše doline, pravijo drugače. Pri Izruvani me je sprva pritegnila ideja, nato radovednost, hlastenje po razvezanju zgodbe in nato še pripovedovalkina vztrajnost pri razvoju glavnega lika in odstiranju vseh tem, ki zgodbo poganjajo. V teh seveda kot običajno ni nič fantazijskega. Zato, zopet tako