Konteksti (Tomaž Bešter), 12. december 2017 ― vir slike: emka.si Karl Ove Knausgård nas ponovno vabi na dolgo potovanje. Pravzaprav gre za vabilo, ki velja še od prejšnje izdaje. Knjiga, ki je navkljub kolosalnim razsežnostim postala pravcati hit, je spisana v šestih delih, pri nas pa smo pred kratkim dobili drugega. Če nas je v prvem delu peljal na čustveni izlet po deželah svojih občutenj odraščanja in predvsem odnosa do očeta, gredo tu stvari v podobno podrobni maniri naprej. Moj boj #2 je zgodba o pisatelju, ki se bliža štiridesetem, se privaja novemu okolju in prav tako novemu, očetovskemu načinu življenja; o pisatelju, ki ga zaznamuje tudi ustvarjalna kriza; in o pisatelju, ki se zaljubi, a se ob vseh spremembah skuša držati neodvisnosti, ki ga je do sem pripeljala. Karl Ove nam v drugi knjigi Mojega boja najprej prikaže sliko sebe v popolnoma novi vlogi. Z ženo Lindo in tremi otroki. Stvar se je spremenila. Pogled se je spremenil in smotri so se spremenili. Pisatelj ni več toliko pisatelj, kot je predvsem oče, z vso sodobnostjo oblikovani produkt družbe skuša krmariti med dnevnimi obveznostmi do družine in obveznostmi, ki mu jih nalaga delo. Tudi Kar Ove pri tem ni drugačen. Drugačen je način pripovedovanja, ki nas v to relativno običajno vsakdanjost vplete in v njej uspe zadržati.  Nazaj pač ne moremo več, vse kar počnemo, je čez hip že za nami, obuditi tega ne moremo, in če se ozremo v preteklost, ne vidimo življenja, temveč smrt. In kdor verjame, da je sedanjost kriva, ker je slabo prilagojen, je bodisi norec na kvadrat, ali pa le zabit, v obeh primerih pa mu manjka samouvida. Knausgård se je preselil v Stockholm. To je prvi pomembnejši podatek, ki ga kot bralci potrebujemo. Za pisatelja, ki nas je že v prvem delu Mojega boja navduševal z izjemno detajlno popisanimi dogodki, lahko uganemo, kako močno bo ta sprememba nanj vplivala. Prišel je v Stockholm. Brez stanovanja in bistvene prihodnosti. Spočetka spoznamo, kakšno vlogo je pri tej spremembi nosil prijatelj Geir. Z njim se je mars