Radio Študent, 12. junij 2017 ― Pozdravljeni v današnjih kulturnih novičkah. Danes smo za vas pripravili predstavitev dveh plesnih predstav, ki si jih lahko ogledate v Ljubljani, ter nekaj ostalih informacij, ki zaznamujejo današnji dan. Pa začnimo. Od 9. do 15. junija v okviru festivala Junij v Ljubljani poteka Teden za ples. V sklopu prireditve si boste danes lahko v Stari elektrarni ogledali plesno predstavo Maje Delak z naslovom Kaj če... Predstava naj bi preizpraševala negotovost in nestabilnost situacije, v katero je pahnjeno telo plesalke na odru.   V Plesnem teatru v Ljubljani si lahko ogledate tudi plesni triptih Posvetitev pomladi, ki je nastal kot kombinacija koreografij Maše Kagao Knez, Rosane Hribar in Jane Menger, ki nam je tudi povedala nekaj več o predstavi. Zanimalo nas je, v kakšnem soodnosu je predstava z istoimensko baletno mojstrovino Igorja Stravinskega: *Izjava Koreograf originalne baletne predstave Vaclav Nižinski naj bi pred predstavo svojim plesalcem rekel: »Plešite življenje kamnov in dreves ..., plešite tam, kjer ne boste našli živih bitij.« Kaj ste svojim plesalcem rekli vi? *Izjava Festival Junij v Ljubljani je danes postregel tudi z obeležitvijo 60-letnice kultne slikanice Muca Copatarica, nastale izpod peresa Ele Peroci, ilustrirala pa jo je Ančka Gošnik Godec. Popularna otroška knjižica pa ni edina, ki letos praznuje visok okrogli jubilej: letos je 90. rojstni dan praznovala tudi ilustratorka Ančka Gošnik Godec. V zahvalo za mnoge nepozabne ilustrirane like, med katerimi so tudi tri botre Lisičice, Mamka Bršljanka, koza Kunigunda in Lučka Regrat, je danes v knjigarni Konzorcij potekal pogovor z ilustratorko.   Končujemo z osmrtnico. V 81.-letu starosti je umrl televizijski in filmski režiser Rajko Ranfl. Med njegova odmevnejša dela spadajo filmi Ljubezen, zgodba, nastala po istoimenskem romanu Marjana Rožanca, ekranizacija zgodbe Branke Jurca o lepotah in zagatah mladega dekleta v delu Ko zorijo jagode ter film Živela svoboda.   Kultur

Radio Študent, 25. maj 2017 ― Sedeminpetdeseti izvedbi beneškega umetniškega bienala že pred otvoritvijo sredi maja ni kazalo dobro. Čeprav je o vsebini skoraj devetdesetih nacionalnih paviljonov ter postavitvi osrednje kurirane razstave v dnevih pred medijskim predogledom javnosti znanega bore malo, smo lahko po objavljenih podatkih sodeč vendarle okvirno sklepali, za kakšen dogodek bo tokrat šlo. Kot kontrapunkt ali reakcija proti vneto angažiranemu izboru kustosa Okwuija Enwezorja na bienalu 2015 se spremno besedilo tokratne kuratorke Christine Macel ostro oddaljuje od vsakršnih obljub političnosti, aktivizma in radikalnosti. Namesto v teoretskem preizpraševanju sodobnosti – Enwezor je predlani v središčnem prostoru uprizoril šestmesečno branje vseh treh zvezkov Kapitala –, Macel svoje zavetje išče znotraj ohlapnega new age humanizma, spiritualnosti in vere. Že februarja izdani seznam sodelujočih umetnikov je bil za kritiško skupnost zaskrbljujoč. V odgovor Enwezorjevim pomembnim poudarkom na nezahodno, zlasti afriško sodobnoumetniško produkcijo, se Macel očitno vrača na varen teren evroameriškega kulturnega kanona (četudi z nadvse dobrodošlo pozornostjo na vzhodni blok in bivšo Jugoslavijo). Zgolj pet izmed sto dvajsetih izbranih avtorjev je črnskih, le tretjina vseh predstavnikov pa žensk; spolna, rasna in geografska diverziteta krvavo šepajo, zdrav pa je očitno nepotizem – podobno kot umetniški vodja letošnje atensko-kasselske Documente je francozinja Macel v razstavi našla prostor za instalacijo izpod partnerjevih rok. Razstavljeni avtorji v pogovorih izpostavljajo, da jih kuratorska ekipa zaskrbljujoče slabo obvešča, kje in kako bodo njihova dela sploh prikazana, sočasno pa naj bi nad umetniki visel nenehen pritisk, da s snemanjem promocijskih videov pripomorejo svoj delež k oglaševalski kampanji. Ti in podobni komercialni faktorji niso v svetu umetnosti nikakršna anomalija – so prej to, kar bienale kot takega definira –, vendar za razstavo, ki se tako glasno oznanja za »st

Radio Študent, 29. marec 2017 ― Peckov Nisem tvoj zamorec, Mesečina Barryja Jenkinsa, 13th Ave DuVernay pa The Birth of a Nation Nata Parkerja in še bi lahko naštevali – vsi ti filmi so z različnimi fokusi, predvsem pa s perspektive črnih ljudi, v zadnjem letu preizpraševali črno ameriško izkušnjo, pogosto s poudarkom na takšnem ali drugačnem utelešenju rasizma. Zanimivo pa je, da se je enega izmed bolj spolzkih terenov – rasizma, ki ga producira ameriška liberalna elita – lotil komik Jordan Peele, ki je za svoj režiserski prvenec studijske produkcije z naslovom Get Out oziroma Zbeži izbral žanr komične grozljivke. Grozljivka je zagotovo žanr, ki je v zadnjih nekaj letih znova pridobil zagon predvsem v avtorskem filmu, še najbolj pa se je izkazal ob načenjanju feminističnih tematik – omenimo vampirski noir A Girl Walks Home Alone at Night Ane Lily Amirpour, nosečniški slasher Prevenge Alice Lowe, kanibalistični Raw Julie Ducournau ter srhljivko z duhovi Under the Shadow Babaka Anvarija. V njih je patriarhat v raznovrstnih pojavnih oblikah bodisi poosebljenje v grozljivem ali pa je ženska tista, ki poosebi grozljivo in se tako bori proti njemu – kar seveda ni nov pojav, spomnimo se Zarchijevega Spit On Your Grave ali pa Rosemary's Baby Polanskega. Peele bi se lahko spravil na alt-rightovce, a si je zastavil težjo nalogo – prikazati je želel, da tudi ameriški liberalni način razmišljanja, in z njim manj očiten ter predvsem nezaveden rasizem, lahko pri črnem človeku rezultira v enako nasilnih posledicah – torej da rasizem ni vedno le stvar ekstremistov. Humor prenese veliko pa tudi opletanje sem in tja s sekiro zna priti prav. Tako kot grozljivo pride prav poprej omenjenim filmom za prikaz vpliva seksizma na ženske in še posebej na njihova telesa. Čeprav je Get Out žanrsko vzorčen, to, z izjemo nekaj B-filmskih zasukov, opravi korektno. Žanr, v katerem »črni karakter« že pregovorno umre prvi, tokrat tega postavi v ospredje in želi, da je zadnji preživeli. Film z budžetom 4,5 milijona