Konteksti (Tomaž Bešter),
23. maj 2018
―
vir slike: bukla.si
Ne tako dolgo nazaj smo na knjižne police dobili zanimivo delo nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie v prevodu Gabriele Babnik: roman Škrlatni hibiskus. Knjiga, ki v naslovu skriva čudovito rožo, ki skozi pripoved romana simbolizira neko upanje in preživetje v turbulentnem razvoju njenih junakov, pa je vendarle le krona smisla celotne zgodbe. Na nek način usmerja smisel pripovedi k napredku in ponuja optimističen epilog sicer dokaj tragični pripovedi o družini in družbi. Škrlatni hibiskus je izjemno berljiv, načeloma in na prvi vtis prav tako zelo enostavno strukturiran roman, ki sapo zajema ob zgodbi družine očeta Eugena, predvsem njegovih otrok Kambili in Jaje. Zgodba iz Nigerije, kjer politične razmere ustvarjajo kaos in družinskih odnosih med trkom različnih avtoritet. Tukaj se znajdemo v družbi rahločutnega in odraščajočega glasu petnajstletne Kambili. Kambilina pripoved zvečine zajema obdobje enega leta. V tem času spoznamo njeno družino, v kateri ima daleč najpomembnejšo, avtoritarno in glasno vlogo oče. Škrlatni hibiskus je najprej prav gotovo knjiga o očetu. Eugene je izjemen lik in Chimamande ga je odlično
portretirala kot osebo, ki ima v družbi zelo velik pomen. Tu igra vlogo vzornega podjetnika, ki je s trdim delom in odrekanjem prišel do uspehov. Kot lastniku časopisa pa se mu stvari začenjajo spreminjati, saj država pada v kaos in v časih politične nestabilnosti je tisk običajno zelo na udaru, mediji so seveda zelo pomembni. A Eugene je toliko večja avtoriteta tudi v cerkveni družbi. Tam njegova podoba malodane meji na idola, ki nastopa kot paradigma resničnega krščanskega življenja in ga v ta namen često uporabi tudi župnik v svojih pridigah. Eugene je bržkone utelešen ideal krščanske rutine, ki si je z mehanizmom svoje biti uspel pridobiti božjo naklonjenost za posvetno življenje. Kot takšnega nas počasi, a vzdržema in z naklonjenostjo predstavlja tudi Kambili. Sama z bratom Jajem in podložno ženo, njuno mat
