Kamra.si, 29. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...29. septembra 1910 je v Žalcu umrl Simon Kukec, slovenski podjetnik, pivovar in hmeljar. Rodil se je 20. oktobra 1838 v Povirju pri Sežani. Po končani osnovni šoli se je zaposlil na železnici. Aktivno vojsko je služil 12 let in dosegel čin narednika. Leta 1869 se je v Trstu poročil z Ano Smolka, s katero sta imela osem otrok. V Trbovljah, kamor so se preselili leta 1880, so vzeli v zakup rudniško restavracijo. Z restavracijo sta Simon in Ana toliko zaslužila, da so se že leta 1887 preselili v Žalec. Nasproti železniške postaje je zgradil hišo, ki je dane poznana kot Kolodvorska restavracija. V Žalcu je Simon Kukec nakupil toliko nasadov hmelja, da je postal veleposestnik. Od vdove Franca Žuža je kupil bivšo pivovarno, ki jo je v letih 1891/92 povečal in povsem moderniziral ter ji dodal lastno sladarno. Avgusta leta 1889 je na dražbi kupil še pivovarno v Laškem. Obe pivovarni je združil in ju imenoval Združene pivovarne Žalec in Laški trg. Pivovarno v Žalcu je vodil sam, v Laškem pa njegov sin Edvard. Simon Kukec je tudi laško pivovarno posodobil, jo povečal in opremil z boljšimi stroji in opremo. Uvedel je strogo delitev dela po oddelkih. V Žalcu je bila pivovarna v tem času edino podjetje, v Laškem pa je bil med več nemškimi podjetniki edini Slovenec. Zaposloval je samo slovenske delavce in nameščence. Kukčevo pivo je bilo znano na Štajerskem, Kranjskem, Hrvaškem, Goriškem, v Istri, Trstu in še kje. Uveljavil je novo vrsto piva - termalno pivo. Za svoje delo je prejel kar nekaj priznanj, in sicer na Obrtni razstavi v Trbovljah leta 1887, na Spodnje-štajerski razstavi v Celju leta 1888 ter na Svetovni razstavi v Parizu leta 1900, kjer mu je priznanje podelila francoska vlada.

Kamra.si, 29. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...29. septembra 1930 se je v Lomanošah pri Gornji Radgoni rodila Karolina Kolmanič, slovenska pisateljica. Umrla je 10. decembra 2020. Avtorica več kot dvajsetih knjig proze (romanov, povesti in kratke proze) in zbirke dramskih besedil je končala učiteljišče v Mariboru in doštudirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz slovenščine in nemščine. Poučevala je na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in na Osnovni šoli II v Murski Soboti. Bila je dolgoletna mentorica Bralne značke. Objavlja tudi v literarnih revijah. Iz nemščine je prevedla roman Martina Alwooda Nosil sem smrt v svojem telesu. Njen roman Srečno, srebrna ptica pa je bil leta 2016 preveden v angleščino in je izšel pri založbi Texture Press v ZDA. Članica Društva slovenskih pisateljev je od l. 1969, pa tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu.Njene prve knjižne objave segajo v šestdeseta leta, l. 2000 pa je izdala svoj avtobiografski roman Ni sonca brez senc. Tudi sicer je v študijah in spremnih besedah o njenem opusu mogoče zmeraj znova zaslediti, da pri pisanju izhaja iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode. Vendar zgodbe teh najstnic niso opisane v tonu vzvišene morale ali pedagoško dvignjenega kazalca, ampak v napeti zgodbi, v kateri se mlade bralke in bralci najdejo, tudi