SEM, 3. september 2025 ― Publikacija ob razstavi Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda avtorice dr. Bojane Rogelj Škafar razkriva motiviko, ki jo je slikar Maksim Gaspari (1883 – 1980) črpal iz etnografske dediščine, pri čemer izpostavlja motive pripadnostnih kostumov, svatbe, dedka Mraza in čebelarstva ter bogastvo razglednic. In nenazadnje opozarja, da je motivika zagotovo povezana z dejstvom, da je bil Gaspari kot restavrator in risar v Etnografskem muzeju 20 let v neposrednem stiku z muzejskimi etnografskimi zbirkami. Celotni opus Maksima Gasparija je več kot pol stoletja sooblikoval množični likovni okus Slovencev, hkrati pa tudi njihov svojevrsten odnos do posameznih sestavin lastne dediščine in narodne zavesti. Pripomogel je k določitvi sestavin za oblikovanje narodove istovetnosti ter vplival na njihovo rabo in utrjevanje za potrebe notranje in zunanje razpoznavnosti. Sooblikoval je svet simbolike in tipike ter pomembno vplival na področja, kot so vzgoja in izobraževanje, propaganda in odnosi z javnostmi. Tipizacija sestavin načina življenja, ki jih je študijsko raziskoval in jih premišljeno zasnovane nato umetniško interpretiral, je rdeča nit njegovega likovnega izraza. Kaže se tako v krajini in oblačilnem videzu kot tudi v vseh drugih upodobljenih sestavinah. V vlogi predstavnika celotnega območja izrazito prevladuje alpski svet, razen Bele krajine skoraj ni sestavin iz Prekmurja, Štajerske, Dolenjske, Notranjske, s Krasa in iz Primorske. Ocenjevalci njegovega opusa so ga imenovali poet kmečkega izročila, ga označevali za kronista preteklega življenja in romantičnega iskalca posebnega narodnega likovnega izraza. Njegova dela so razumeli kot verodostojne podobe že izginulega ali izginjajočega kmečkega življenja in narodnega bogastva. Poudarjali so strokovno dokumentarnost upodobljenih šeg in navad, noš in drugih sestavin ljudske kulture, ob tem pa spregledovali umetnikovo samoopredelitev, »da bo največje vrednote svojega slikarstva dosegel s tipizacijo našega narodnega ž

SEM, 3. september 2025 ― Publikacija ob razstavi Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda avtorice dr. Bojane Rogelj Škafar razkriva motiviko, ki jo je slikar Maksim Gaspari (1883 – 1980) črpal iz etnografske dediščine, pri čemer izpostavlja motive pripadnostnih kostumov, svatbe, dedka Mraza in čebelarstva ter bogastvo razglednic. In nenazadnje opozarja, da je motivika zagotovo povezana z dejstvom, da je bil Gaspari kot restavrator in risar v Etnografskem muzeju 20 let v neposrednem stiku z muzejskimi etnografskimi zbirkami. Celotni opus Maksima Gasparija je več kot pol stoletja sooblikoval množični likovni okus Slovencev, hkrati pa tudi njihov svojevrsten odnos do posameznih sestavin lastne dediščine in narodne zavesti. Pripomogel je k določitvi sestavin za oblikovanje narodove istovetnosti ter vplival na njihovo rabo in utrjevanje za potrebe notranje in zunanje razpoznavnosti. Sooblikoval je svet simbolike in tipike ter pomembno vplival na področja, kot so vzgoja in izobraževanje, propaganda in odnosi z javnostmi. Tipizacija sestavin načina življenja, ki jih je študijsko raziskoval in jih premišljeno zasnovane nato umetniško interpretiral, je rdeča nit njegovega likovnega izraza. Kaže se tako v krajini in oblačilnem videzu kot tudi v vseh drugih upodobljenih sestavinah. V vlogi predstavnika celotnega območja izrazito prevladuje alpski svet, razen Bele krajine skoraj ni sestavin iz Prekmurja, Štajerske, Dolenjske, Notranjske, s Krasa in iz Primorske. Ocenjevalci njegovega opusa so ga imenovali poet kmečkega izročila, ga označevali za kronista preteklega življenja in romantičnega iskalca posebnega narodnega likovnega izraza. Njegova dela so razumeli kot verodostojne podobe že izginulega ali izginjajočega kmečkega življenja in narodnega bogastva. Poudarjali so strokovno dokumentarnost upodobljenih šeg in navad, noš in drugih sestavin ljudske kulture, ob tem pa spregledovali umetnikovo samoopredelitev, »da bo največje vrednote svojega slikarstva dosegel s tipizacijo našega narodnega ž