Airbeletrina, 26. oktober 2025 ― Na današnji dan pred 96 leti, 26. oktobra 1929, se je v Zgornji Javoršici pri Moravčah rodil Dane Zajc (1929–2005), pred nekaj dnevi pa je minilo dvajset let od pesnikove smrti. *** Isti Je na drugem svetu. Enakem. Je drug na enakem svetu. Enak. Je enak na istem svetu. Drug na drugem Isti. Je tebi enak. Je enakih las Enakih rok. Enake glave Enakih oči. Enakega pogleda. Enake starosti Je isti. Enakih norosti. Enakih ljubezni. Enakih skušenj. Enakih ljubljenj. Ki zdajle misli isto Enakih plesov gugastih korakov V mrežah mraka v polnočnih zankah ujet v iste nastave. Isti. Enakih ran. Enakih brazgotin Enakih dvomov. Enakih zmot Enakih cincanj. Enakih padcev. Je ti te sluti. Ko te zagleda ko te v razpokani luči Ko te med ljudstvom ki zumira istega Ko te slutnjo ko te senco istega sebe Reče ko te zagleda Joj, kakšen smisel. Kakšen dvojni nič. Ha. (Brblja iste besede. Vrti isti jezik. Istež.) (iz zbirke Rožengruntar, 1974) *** Ni te Ni te v glasu vetra, ne v razmetanosti gora, ni te v cvetu, in če kličejo ptice, ne kličejo tebe, ni te v goloti zemlje, ne v težkem vonju trave, in če sadiš rože, da bi ti dišale, rože dišijo sebi, in če zgradiš cesto, ti bo cesta pripovedovala o sebi, in če postaviš dom, če ga napolniš z dragimi predmeti, te bo nekega dne sprejel kot tujca in predmeti bojo govorili sebi s svojim jezikom, posmehljivim zate. Laž je, da je studenec zato, da bo gasil tvojo žejo, in reka zato, da te bo okopala v hladnem naročju. Laž je, da te bojo stvari tolažile z mirnim spominom, ker nekega dne se ti bo uprl ves tvoj svet. Nekega dne bojo stvari spremenile imena, takrat bo kamen sovraštvo, veter groza, cesta bo strah, ptice ti bojo zabijale v čelo skeleče žeblje glasov, reka bo obup, tvoji predmeti bojo tvoja krivda in tvoji tožniki. Svet bo porušen. Svet bo brez imena. Takrat ti bo moralo biti vseeno. Sedel boš v zapuščenem kotu. Zaprl boš oči, da bi ničesar ne videl. Predvsem da bi ne videl svoje zgubljenosti v zgubljenosti zumrleg

Airbeletrina, 25. oktober 2025 ― Balkan je s svojo »verigo gozdnatih gora« (dobeseden prevod iz turščine) pripet med Sredozemsko in Črno morje ter Panonsko nižino. In je nepremičen, če nanj, seveda, zremo s ptičje perspektive ali pa z visokega balkona. A ko nanj pogledamo od blizu, skozi oči tistih, ki ga živijo in ustvarjajo, se pokaže kot prostor nenehnega gibanja, premeščanja, izmuzljivosti. Včasih je povsod. Včasih nikjer. Včasih je Balkan le ime, ki ga pripišejo drugi. Z Zoranom Predinom (1958), ki v njem ustvarja s svojim glasom in peresom, preverjamo, kako je videti to območje, ko se po njem razgleduje s svojega balkona, ali pa modelira tudi sam. (Fotografija: osebni arhiv) Balkan je vedno drugje. Kako oprijemljiv je vam: po čem diši, kakšnega okusa, barve je, kako ga slišite, kakšen je na otip …?   »Generacije, ki so živele v času Jugoslavije, so doživele dogodke, ki so tako močno zaznamovali njihovo življenje, da so ostali z njimi vse do danes. Tako pač delujemo.  Sam to primerjam s služenjem vojaškega roka, ki je velika, dolga oslarija, polna neprijetnosti, a po tridesetih letih se spomniš samo hecnih trenutkov. In tako je tudi z nostalgijami: slabo pozabljamo, dobrega se potem spominjamo in to delimo z drugimi. Mi smo imeli srečo, da smo bili mladi v osemdesetih letih. Nas je ta čas drugače zaznamoval kot tiste, ki so bili mladi v šestdesetih. Živeli smo v izredno liberalnem obdobju, vsaj bolj kot v sedemdesetih in kasneje v devetdesetih. Bilo je zatišje, v katerem se je dogajalo marsikaj nepričakovanega. Zoran Predin: »Mi smo imeli srečo, da smo bili mladi v osemdesetih letih. Nas je ta čas drugače zaznamoval kot tiste, ki so bili mladi v šestdesetih. Živeli smo v izredno liberalnem obdobju, vsaj bolj kot v sedemdesetih in kasneje v devetdesetih.« (Fotografija: osebni arhiv) Ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije in se izognila krvavim vojnam, ko smo začeli nekako uresničevati svojo vizijo ‘druge Švice’, se je pokazalo, da smo se sicer odce