Društvo slovenskih pisateljev,
19. februar
― Materni jezik se ne začne z besedo. Ne začne se z abecedo, s slovnico ali s pravilno izgovorjenim stavkom. Vznikne v bližini srca, ko še nimamo imena, ko nas obliva mehkoba, ko čutimo ritem telesa in se privajamo na glas, ki postaja vedno bolj domač. To je naše prvo izkušanje sveta, ki izhaja iz razmerja z nečim večjim od nas – z materjo. V njem se rojevajo prva čustva, vzpostavlja se nit med telesnim in duhovnim, ko okoli nas šumijo skrivnostni glasovi prednikov in nas pripravljajo, da bomo tudi mi spregovorili. Jezik je vrata med zunaj in znotraj, povezuje nas s preteklostjo in nas izroča prihodnosti. Vsaka generacija prejme drugačen jezikovni kod. Ko ga preda naslednji, z njim preda tudi svoje poudarke – vse, kar je vanj vtisnila, zamolčala, spregledala. Zato materni jezik ni zgolj sredstvo sporazumevanja. Govorica je eksistencialni fenomen, ki presega golo uporabnost. Raste skupaj z individuumom in ga razsvetljuje, spreminja njegovo držo, nagib glave, ga oblikuje v prehodih med izrekanjem in molkom. Tu se odpira neizmeren prostor za jezikovne variacije, za pogovor, za literaturo. Kadar je človek v stiski, se njegov stavek skrči. Kadar je veder, so besede mehkejše, zračnejše. Govor ni nikoli nevtralen, tudi kadar skuša zabrisati sledi. Je izraz čustev in misli, ideje, stanja duha. Čeprav je obrnjen vase, je usmerjen navzven k sočloveku, ki čaka na besedo, odgovor, poglavje v knjigi. Politiki, znanstveniki, vplivneži, gospodarstveniki, svetovalci včasih živijo v hiši brez oken. Ko ni več prostora za posluh in razumevanje, za kroženje zraka, se jezik spremeni v svoj antipod. Ne ustvarja več možnosti in pomenov, temveč zareze v odnosih in zgodovini. A to ni njegova narava. Jezik nastaja na razdalji, ki je ravno pravšnja – ne preblizu, da bi se pomen zlepil, ne predaleč, da bi razpadel; v premoru med bitjema, kjer zrak še ni ničesar izbral in kjer beseda postoji za hip bosa. Včasih je dovolj, da nekdo izreče stavek nekoliko drugače, pa se situacija popolnoma spremeni