Airbeletrina, 14. marec ― V Francijo sem prišel dva dni prej, kot bi bilo treba. Ne zaradi turističnih vzgibov, temveč zaradi slabih prometnih povezav. Preden sem prispel v Milhac, v odročno vas v bližini Gourdona, kjer me je čakal Erasmus+ trening Emotional Education (čustveno izobraževanje) ki ga je organiziralo društvo Nomadways, sem se najprej ustavil v mestu Toulouse. Predstavljal sem si, da bom moral tekom treninga kar nekajkrat globoko pogledati vase, zato sem v teh dneh svoj čas namenil predvsem opazovanju vsega zunanjega, ravnovesje je le pomembno. Brez velikih zadržkov sem tako prevzel vlogo flâneurja, taval sem ter tja, poslušal zvok očarljivih ozkih uličic, okušal pain au chocolat, Brie in različne vrste quichea. V Francijo sem prišel dva dni prej, kot bi bilo treba. Ne zaradi turističnih vzgibov, temveč zaradi slabih prometnih povezav. Foto: Tom Veber / Osebni arhiv Mesto me je sprejelo s kombinacijo mehkobe in kaosa. Presenetilo me je število kolesarjev in tekačev, prijetno toplo vreme, pa tudi visoko število brezdomcev. V drogerijah sem brskal za francoskimi kremami, ki jih hvalijo influencerke, in poskušal sestaviti stavke v angleščini, ki se niso hoteli prijeti. Stereotip o tem, da Francozi slabo govorijo angleško, se je potrdil hitro, skoraj prehitro: v lekarni je prodajalka na moje vprašanje najprej pogledala stran, potem vame, potem v polico. Z vsakim obratom njene glave sem postajal bolj zmeden. Končno se je na pultu prikazala tubica, ki sem jo iskal: Avène, krema za zelo suhe roke, zelo priporočam! Nekaj v tem nerodnem prečkanju jezikovnih mej me je spomnilo na vprašanje izginjanja maternega jezika. Na to, kako slovenščino med mlajšimi generacijami, vedno bolj izpodriva angleščina. Kako tudi meni, ko sem utrujen, najprej pade iz ust angleški stavek, ne slovenski. Zazdelo se mi je nekaj skoraj revolucionarnega (vem, velika beseda), da lahko življenje obstaja tudi zunaj oprijema angleščine. Fraza »narediti Francoza« je zame tako dobila nek drug p