Airbeletrina,
19. marec
―
Ena najuspešnejših in najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenka Drakulić je pred dobrimi štirimi desetletji javnost razburkala s prvencem Smrtni grehi feminizma (1984), ki mu je sledilo njeno prvo leposlovno delo Hologrami strahu(1987). Leta 1949 na Reki rojena pisateljica, novinarka in publicistka danes živi med Švedsko in hrvaško Istro.
Avtoričina leposlovna in publicistična dela so prevedena v več kot trideset jezikov. V slovenščini lahko beremo knjige Hologrami strahu (Prešernova družba, 1989), Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (Rotis, 1992), Balkan express: fragmenti z druge strani vojne (Rotis, 1993), Okus po moškem (Rotis, 1998), Kot da me ni (Center za slovensko književnost, 2002), Frida ali o bolečini (V.B.Z., 2008), Obtožena (V.B.Z., 2014) Mileva Einstein, teorija žalosti(Beletrina, 2018), Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom (Beletrina, 2021), Nevidna ženska in druge zgodbe (Beletrina, 2023) ter O čem ne govorimo (Beletrina, 2026).
Kot ena najuglednejših sodobnih umetnic s prostora nekdanje skupne države v publicističnih besedilih kritično pretresa sodobne družbene pojave in posameznika v njem, med katerimi izstopajo vojne na Balkanu in po svetu, komunizem, postkomunizem in feminizem. Feministična perspektiva je značilna tudi za njeno odmevno romaneskno trilogijo, ki jo sestavljajo romani o Fridi Kahlo, Milevi Einstein in Dori Maar ter novelistični zbirki Nevidna ženska in druge zgodbe in O čem ne govorimo. Medtem ko je v vsakem od treh romanov, razen zatrtega umetniškega oziroma znanstvenega genija, postopoma razgrnila tri različne točke bolečine, lastne vsaki izmed naslovnih protagonistk – pri Fridi Kahlo je v ospredju fizično trpljenje, pri Milevi Einstein materinska bolečina in pri Dori Maar duševno zdravje – se v Nevidni ženski posveča anonimni ženski z vidika staranja, minevanja, bolečine, osamljenosti, strahu in vsega, kar sodi zraven.
Kot ena najuglednejših sodobnih umetnic s prostora nekdanje skupne države v
