Natečaj za Spomenik slovenske osamosvojitve: čigav spomenik? (1. del)

OUTSIDER, 29. marec ― Čakali smo in dočakali – po dolgotrajnem in deloma polemičnem procesu smo v začetku marca dobili rezultate natečaja za osrednji državni spomenik osamosvojitvi slovenske države. Vprašanje, ali je upravičil pričakovanja, je odvisno od tega, ali so bila ta visoka ali nizka. S soavtorjem sem svoje stališče do natečajnega razpisa razdelal v članku na tem spletnem […]
Ustanova Beneški bienale predstavila program umetnosti v živo

Ustanova Beneški bienale predstavila program umetnosti v živo

SiGledal, 29. marec ― Čeprav so v Benetkah v pričakovanju letošnjega mednarodnega umetnostnega bienala, so nedavno predstavili tudi program žive umetnosti. Ta se bo začel 7. junija s 54. mednarodnim gledališkim festivalom pod vodstvom Willema Dafoeja. Kmalu zatem bo sledil 20. mednarodni festival sodobnega plesa, oktobra pa še 70. mednarodni festival sodobne glasbe.

Jaz sem bogata

Vrabec Anarhist, 29. marec ― Jaz sem tako bogata! Na cesto bi šla in vsem ljudem bi rekla: »Tukaj, vzemite! Vzemite!« Jaz vem, nekateri bi se nasmihali, porogljivo ali zaničljivo, ali nekateri bi vendar stopili...
9. april 2026 med 9. in 15. uro: Dan zdravja na Jesenicah, Banketna dvorana Kolpern

9. april 2026 med 9. in 15. uro: Dan zdravja na Jesenicah, Banketna dvorana Kolpern

Gornjesavski muzej Jesenice, 28. marec ― Letos mineva deset let, odkar Zdravstveni dom Jesenice, Občina Jesenice in Zavod za šport Jesenice ob podpori Gornjesavskega muzeja Jesenice ob svetovnem dnevu zdravja organizirajo prireditev Dan zdravja. Dogodek bo potekal v četrtek, 9. aprila 2026, od 9. do 15. ure v dvorani Kolpern na Jesenicah (Slovenski železarski muzej). Prireditev je namenjena širši javnosti. Njen [...]

Velikonočna ustvarjalnica s KUD Svoboda Prebold

Medobčinska matična knjižnica Žalec, 28. marec ― V pričakovanju prazničnih dni, ko pomlad že razpira svoja vrata in svetloba postaja izrazitejša, smo v Občinski knjižnici Prebold v soboto, 28. marca 2026, pripravili velikonočno ustvarjalno delavnico za naše najmlajše obiskovalce in njihove spremljevalce. Vodili sta jo Mojca Škrabl in Ana Ajdič iz Kulturno-umetniškega društva Svoboda Prebold. Velika noč ni le praznik, zapisan v koledarju, temveč je čas prebujanja. Tako kot narava znova zeleni, so tudi otroci s svojimi rokami prebujali bele površine papirja, jim vdihovali življenje in pomen. Velikonočna jajčka, krhka in hkrati simbolično močna, so pod njihovimi prsti ...
Nina Slejko Blom: Modra rdeča nit (Bila sem pes)

Nina Slejko Blom: Modra rdeča nit (Bila sem pes)

Hiša kulture v Pivki, 28. marec ― osebna razstava Nina Slejko Blom Modra rdeča nit (Bila sem pes)3. – 24. 4. 2026 otvoritev 3. 4. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Nina Slejko Blom je mednarodno uveljavljena vizualna umetnica, ki v svojem delu povezuje osebno in intimno s kritičnim odnosom do sveta umetnosti in njegovih institucij ter različnih drugih struktur moči. Deluje na področju slikarstva, instalacij in umetniških publikacij, občasno pa ustvarja tudi slikanice. Razstava z naslovom Modra rdeča nit (Bila sem pes) je konceptualno zasnovana kot pregled umetničinega 20-letnega slikarskega ustvarjanja. A gledalec v nasprotju s pričakovanji ne bo videl veliko slik, saj umetnica predstavlja svoj opus skozi minimalistično stensko risbo, kjer modra črta, nanesena z mizarsko kredo na steno, sledi pičli izbiri slik, tako novih kot arhivskih, in pri tem namerno izpušča večino ostalih. Glavnina opusa je tako predstavljena zgolj z modrimi sencami, podobnimi tistim, ki ostanejo na steni, ko slike, ki so nekoč visele tam, snamemo. Nekatere ključne arhivske slike, ki zaznamujejo pomembne mejnike v opusu, so sicer na voljo za ogled, vendar zgolj kot reprodukcije v spremnem katalogu. Tudi nova produkcija, ki jo zastopa nekaj izbranih del z upodobitvami psov, se nanaša na preteklo ustvarjanje, saj z njimi umetnica simbolno obeleži svoje 20-letno delo na področju umetnosti, ki ga opravlja z neumno predanostjo psa, vztrajno in pohlevno, hvaležna za vržene drobtine. Vse naštete strategije imajo namen, da razstava odločno prekine s preteklostjo in usmeri pogled v prihodnost. Njen osrednji element je simbolna moč modre niti – motiv, v katerem se prepletajo kulturne, duhovne in metafizične asociacije. Modra nit namreč v različnih tradicijah opominja na izvor, poreklo in prednike, pa tudi na vseobsegajočo božansko povezanost obstoječega. Obenem spodbuja pogum, modrost in zdravljenje, torej vodi naprej, odpira nove poti. Modra nit se izteče v osrednje slikarsko delo na razstavi – bleščečo ikono, ki prikazuje stilizirano
Staš Kleindienst: Pasji časi

Staš Kleindienst: Pasji časi

Hiša kulture v Pivki, 28. marec ― osebna razstava Staš Kleindienst Pasji časi8. – 29. 5. 2026 otvoritev 8. 5. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Slikar Staš Kleindienst skuša skozi svojo umetniško prakso, kot pravi sam, razumeti svet na neverbalen način, z upodabljanjem neubesedljivega, ki se poraja nekje vmes med mislijo in občutkom. Pri tem se formalno naslanja na izbrana poglavja iz celotne umetnostno-zgodovinske tradicije slikarstva, od renesanse (predvsem severnih dežel) dalje, v katero vpisuje današnje ideološke, ekonomske in politične koordinate, in na ta način izrisuje podobe družbenega imaginarija sodobnega sveta. Umetnik k ustvarjanju vselej pristopa pripovedno, s širokim pogledom vsevednega pripovedovalca, ki se razpira v naravno ali redkeje mestno krajino, kjer opazuje drobne človeške figure pri njihovih vsakdanjih opravilih. Spričo širine pogleda, ki sega prek dometa posameznega človeškega življenja in njegovih družbenih ali materialnih tvorb, se na prvi pogled njegove slike zdijo idilične prispodobe nespremenljivosti in trdnosti (naravnega) reda, a bolj ko se gledalec posveča podrobnostim, bolj se v njem naseljuje negotovost in nelagodje. Ne le zato, ker drobne človeške figure sredi prostrane krajine delujejo osamljeno in izgubljeno, pač pa tudi njihovega početja ne more povsem razumeti, saj ostaja nedorečeno, napol zakrito z rastlinjem ali sencami, čudaško (nekje se figure denimo oblačijo v obleke rimljanskih vojščakov, drugje gole okopavajo njive) in skrivnostno. Podobno velja tudi za človeške tvorbe in njihove pritikline; stavbe ali konstrukcije so pogosto vmeščene v nenavadne kraje, zdijo se nedokončane ali zapuščene, obdane z ograjami, ki se nenadoma zaključijo, vozili, ki so parkirana sredi ničesar ... skratka, vse znake človeške dejavnosti preveva nekakšna nedorečnost in nesmiselnost, tujost, ki spodbudi gledalčevo domišljijo, da začne ugibati, kaj se na sliki pravzaprav dogaja, in ko te indice poveže s svojo vsakdanjo izkušnjo, mu postane jasno, da najbrž nič dobrega. Ta občute

Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

Misli, 28. marec ― Pri KUD Police Dubove so knjižne police obogatili s prevodom romana Plovba na široko morje svetovno znane angleške avtorice Virginie Woolf. Pri založbi Sodobnost je izšel prevod romana V prah se povrneš francoskega avtorja Andersa Totlanda, pri založbi Miš pa prevod mladinskega romana Jan Pančur in skrivnost nevidne tolpe Kristerja P. Janssona.

Gozd iz papirja

Airbeletrina, 28. marec ― Drugi teden v Milhacu se je začel z mislijo, ki se je vračala kot slaba navada: ali se splača vlagati v odnose z ljudmi, za katere skoraj zagotovo vem, da jih po tem mesecu nikoli več ne bom videl? To vprašanje sem nosil v žepu kot majhno kamnito figuro, ki jo človek stiska med prsti, ne da bi se je zares zavedal. Na mladinskih izmenjavah in treningih je ta dilema nekaj običajnega, skoraj banalnega: začasne skupnosti, začasne vezi, začasna odprtost. A ravno ta začasnost se včasih zdi bolj pristna od vsega stalnega in dolgoročnega. Ko sem skupaj z Elis in Marcelom pripravljal prostor za naslednjo aktivnost, sem se nenadoma zavedel, da je morda prav v teh vezeh, z odmerjeno količino časa, nekaj posebnega. V tej minljivosti je bila neka iskrenost, ki je nisem pričakoval. Po drugi strani pa je bila prav iskrenost tista, ki mi je ves ta čas povzročala precejšnje težave. Na začetku se mi je zdelo, kot da sem se znašel v skupini razpuščenih hipijev, ki so pozabili, da lahko včasih kako stvar obdržiš tudi zase. Ko so brez zadržkov govorili o svojih občutkih in precej intimnih in kočljivih situacijah, sem se počutil nekako odrinjenega. A niso bili oni tisti, ki bi me izključevali — sam sem se umikal zaradi svojih zakoreninjenih predsodkov, kapric in strahov. Ta nenadzorovana iskrenost, se mi je sprva zdela kot poza — upor proti vsakršni cenzuri, všečnosti in želji po ugajanju. Šele čez čas sem ugotovil, da to ni nek performans ali poskus izumljanja nove identitete, temveč njihova iskrena oblika bivanja in izražanja. Če sem sam že od malih nog zbiral različne maske in obrambne mehanizme, so se oni urili v tem, kako le te ozavestiti in jih odložiti. In šele ko sem to doumel, sem se začel spraševati o lastni avtentičnosti, o tem, če živim zase ali za koga drugega. Ko sem skupaj z Elis in Marcelom pripravljal prostor za naslednjo aktivnost, sem se nenadoma zavedel, da je morda prav v teh vezeh, z odmerjeno količino časa, nekaj posebnega. S tem vprašanjem se
še novic