Radio Študent,
21. maj 2014
― Ta dlaka z jezika bo brez imen. Svojega, za razliko od tistih, o katerih govorim, ne bom omenjal, imen tistih, o katerih govorim, pa tudi ne. Niti ne bo sklicevanj na kakšna velika imena in njihove avtoritete. Toda vseeno ta prispevek ne bo nič drugega kot skupek določenih ugotovitev, ki kot posamične nikakor niso moje, in vseeno bo ta prispevek nič drugega kot kritika tistih, o katerih govorim. Že ta začetek se skuša od njih razločiti, skuša biti njihova kritika: samo buržuji so lahko danes tisti, ki se bojijo anonimnosti in kličejo po imenih, da bi jim nasrali težo odgovornosti. Zato se v njihovem diskurzu ne morejo pojavljati »neimenljivi«, vse prej pa »moje nagrade«. Ne gre namreč za mene, za tebe ali za njih, gre za specifično miselnost, za neko buržujsko kritičnost, za kritičnost, ki je na videz in deklarativno politična, dejansko pa je povsem apolitična. V mislih imam neko literarno sceno - to pomeni tako literate kot način pisanja -, ki se interno forsira in lajka, navzven pa v