Špehšpilja,
31. julij 2014
―
Kolikor sem spreten in priročen v kuhinji, toliko bolj štorast in nepripraven sem v kopalnici, kadar je treba upravljati s tisto orjaško rdečo škatlo, ki čepi v kotu in zeva s svojim bobnom proti meni. No, osnovno vodilo uporabe pralnega stroja poznam: ne mešaj belih z barvnimi. Maksima, ki je družbeno sprejemljiva zgolj in samo v tem keramičnem zavetju hišnega zavetja higiene. Človek je lahko še tak filantrop in borec za enake pravice, a v zavetju kopalnice, bo izvajal to barvno segregacijo. Glavo stavim, da to počnejo celo sedanji in nekdanji ombudsmani. Razen mogoče Matjaža Hanžka. On včasih deluje, kot da zmeče v pralni stroj vse, ne glede na barvo.
Pomivalni stroj, ki se skriva pod kuhinjskim pultom, je v tem oziru bolj prizanesljiv. Vanj lahko brez skrbi postavim rdečo skodelico, pa čez dve uri ne bom ven dobil rožnatega jedilnega servisa. Kar je po svoje škoda, saj bi s premeteno uporabo barvnih skodelic in nato kančka belila lahko žlahto in prijatelje kar naprej pretentaval, da mi toliko pomenijo, da za vsako vabilo na obisk kupim nove krožnike.
Ampak ločevanje raznobarvnega perila – če tega ne počnem na zmačkano jutro, ki me ne osreči samo s kratkotrajnim daltonizmom, ampak tudi s kratkovidnostjo – mi gre precej dobro od rok. Stvar, ki me pri upravljanju pralnega stroja bolj bega, je tisti okrogli knof na vrhu, za katerega stavim, da ima tri četrtine programov označene samo zato, da se poigrava s kanček neandertalskim moškim umom, ki mu niso jasne subtilne razmejitve med osemnajstimi tipi bombažnih tkanin. Na tej točki me pralni stroj še najbolj spominja na sodobno televizijsko ponudbo. Osemsto trinajst programov, ti pa gledaš samo tri. Trideset stopinj, šestdeset stopinj in devetdeset stopinj. Vse ostalo je beli šum. Predpranja, medpranja, popranja, pôpranja, soljenja, centrifuge, ožemanja, trojna hitrost v osmi pralni fazi, vrtenje bobna v ritmu Na Golico ali Na lepi modri Donavi … Zaradi mene bi bilo lahko vse razen prej omenjenih treh številk na pral
