Špehšpilja, 4. avgust 2014 ― Rudolf je mirno spal, ko se je iz elektronske varuške razlegel otroški jok. Nagonsko je planil kvišku, ko je nekje na pol poti iz sna v medlo zavedanje okolice ugotovil, da je sprejemnik varuške izključen. Še dva pomežika matastih oči in spomnil se je, da otroka ni v hiši. Kmalu po začetku težav z duhovi ga je žena odpeljala k njenim staršem, kjer čakata, da se položaj normalizira. Prijel je sprejemnik elektronske varuške in ga nejevoljno zalučal skozi okno. Naj se preklemane prikazni derejo, kolikor hočejo, njemu ne bodo kratile spanca. Zakopal se je med odeje, se prekobalil na bok in počasi potonil nazaj v sen. Nadnaravni glasovi ga niso več motili, česar pa ne moremo trditi za precej bolj elementaren in znanstveno dokazljiv pojav vetra, veječega skozi razbito okno, ki ga je pozabil odpreti pred defenestracijo uklete naprave. Po prepišni noči je Rudolf ob kavi brskal po telefonu. Kuhinja je bila edini prostor v hiši, kjer si je lahko buden vsaj približno oddahnil. Bila je kot iz škatlice, saj se je vanjo naselil poltergajst z izrazito obsesivno-kompulzivno motnjo, ki je vsake četrt ure završal čez prostor in pospravil vse, kar ni bilo na svojem mestu. Edina težava pri njem je bila, da si moral vsa svoja dejanja uskladiti z njegovimi pospravljalnimi preleti. Ko se je prikazal prvič, ju je z Matejo presenetil med pitjem kave. Rudolf se je lahko zahvalil zgolj urnim refleksom, da ni dobil opeklin po prsih, ko mu je skodelica poletela iz rok proti lijaku, nepopita kava pa je za hip obstala v zraku in nato gravitacijsko nadaljevala pot proti tlom, kakor se spodobi za starokopitno materijo, ki da nekaj na fizikalne zakone. Zdaj se je bližal poltergajstov čas. Rudolf je nagnil še zadnji požirek močne kave, odložil skodelico in opazoval znani polet h koritu, kjer je bil porcelan deležen vroče prhe, nakar so ga nevidne roke obrisale s kuhinjsko krpo in ga položile v vitrino, kjer je strumno stal v ravni vrsti s svojimi kameradi. Rudolf se je znova posvetil telefonu. Po