Nesmisli akademske birokracije
Radio Študent,
12. april 2015
―
Verjetno je vsak med nami že kdaj potožil na račun birokratskega kolesja naših univerz. Najsi je imelo opraviti z vpisom, prepisom, prijavo ali odjavo na izpit ali, bog ne daj, Erasmus izmenjavo.
Skoraj prepričana sem, da ima vsak od nas vsaj kakšno sočno zgodbo o birokratski neučinkovitosti ali pa morda pre-učinkovitosti. Sama sem se letos seznanila z univerzitetno ali bolje rečeno – akademsko birokracijo prav posebne sorte. Iz oči v oči sem se namreč morala spopasti z etično komisijo.
Etične komisije niso nič novega in tako je tudi prav. Vsi smo verjetno slišali o srhljivih psiholoških in medicinskih poskusih, ki so presegali vse meje zdravega razuma in so obsegali vse od imitacije razmer v zaporu pa do uporabe radioaktivnih in škodljivih kemičnih snovi. Takšni eksperimenti so predstavljali pobudo za ustanovitev etičnih komisij, ki so zadolžene za preverjanje morebitnih etičnih težav ob izvedbi takšnih ali drugačnih raziskav. Etične komisije naj bi zagotavljale, da udeležencem raziskav niso prizadejane nikakršne fizične ali psihološke bolečine. Ustanavljanje etičnih komisij pa se ni ustavilo pri medicinskih in psiholoških raziskavah. Razširilo se je tudi v družboslovne vede, kjer so negativne posledice raziskav v večini primerov mnogo manj verjetne kot v znanstvenih disciplinah, ki so v prvi vrsti predstavljale razlog za ustanovitev takšnih komisij. Vendar pa je izvor etičnih komisij močno zaznamoval postopke, ki so dandanes sprejeti kot standardni, ne glede na to, ali gre za izvedbo psihološkega poskusa, preproste ankete ali intervjuja.
Pred nekaj tedni sem se tudi sama imela priložnost pobliže seznaniti z etično komisijo v vsem njenem sijaju. Kot kulturna antropologinja sem o etičnih komisijah že mnogo slišala. Predvsem o tem, da etične komisije v večini primerov prezirajo značilnosti antropoloških raziskav, ki obsegajo opazovanje ali opazovanje z raziskovalčevo udeležbo v opazovanih dejavnostih in ki ne želijo razumeti, da je potek takšnih kvali