13. brat, 21. junij 2015 ― Metalci znajo biti hudo resna publika. Radi spoštujejo glasbena pravila, ki nastajajo znotraj raznih žanrov in podžanrov. V primeru kršenja le teh lahko nastopijo precej konzervativno in odklonilno do kršitelja. Liturgy so bend, ki je že s prvima dvema albuma izzval različne kritike. S svojim soničnim post black metalom, ki cel čas koketira z noiseom in tradicijo new yorške art punk scene, in pretencioznostjo (objava manifestov), so naleteli na žolčne odzive privržencev tradicionalnega BM, ki je vase zaprt, temačen in samozadosten. Liturgy cel čas poskušajo biti nekaj drugega. Z novim albumom so pokazali, da niso in verjetno nikoli niso bili del BM scene, kljub nedvomni zvočni sorodnosti. Z The Ark Work stopajo povsem v smer glasbene avantgarde, ki ruši strukture, in tudi zato imajo veliko več skupnega z art sceno kot pa z rocknrollom. Kljub njihovemu nastopu v enem največjih muzejev sodobne umetnosti MoMa (New York) je še težko oceniti, ali je njihov art res nekaj kar bo zdržalo preskus časa, vsekakor pa je nov album z več vidikov odličen. Prvič, kot že omenjeno ruši strukture, komadi se lomijo, in vračajo na začetek stopnjevanja intenzitete. Drugič, komadi so zvočna podpora deklamiranju in le občasnemu petju, s tem je še poudarjena deklarativna narava njihove glasbe. Nomen est omen. Tretjič, še vedno ohranijo dovolj agresivne drže, da tudi bolj klasicistični elementi v njihovi glasbi ne izgubijo na moči. Glasnost njihove glasbe se nedvomno ohranja skozi čas. Četrtič, njihovo nabiranje idej po različnih glasbenih koncih ponovno dokazuje, da je lastništvo nad glasbeno idejo povsem odveč, kopija zaživi povsem novo življenje in zveni precej drugače kot je prej. Liturgy niso preprost bend za poslušat, sploh The Ark Work je takšen izdelek, ki ga moraš koncentrirano poslušati, kot gola zvočna podlaga nima nobene vrednosti. Ob tem pa bo tudi doživel mešane občutke. Kot je dobro povedal poslušalec na njihovi bandcamp strani: ne vem še, ali je to totalno sranje ali genialno