Konteksti (Tomaž Bešter), 26. junij 2015 ― Julian Barnes je Zgodovino sveta v desetih poglavjih in pol izdal že pred z brado ozaljšanimi šestindvajsetimi leti. A leta tej knjigi očitno dobro denejo in ostrina njegovih sestavkov je najbrž danes še nekoliko bolj opazna. Zgodovina sveta je, takole na prvi pogled, knjiga z jajci. Knjiga, ki si drzne pomisliti drugače; ki je zmožna pogledati alternative tega, kako se je zgodilo. Knjiga, ki sicer vzame v zakup zgodovinsko priznane dogodke, a jih osvetli na povsem drugačen način, z drugačnimi očmi, drugačnimi besedami in tudi drugačnimi slikami. Nekakšna antizgodovina, če s tem mislimo borbo proti ustaljenim, priučenim in sprejetim pogledom na reči, ki so se dogodile. A to je nekoliko preveč. Gre za podvrženost zgodbam moči, ki jih vsebujejo one same, na literarizirani ravni. Kaj želim reči? Ni štos v temu, kaj se je zgodilo, štos je v tem, kako se je zgodilo in kako je o tem mogoče povedati zgodbo. Zgodovine brez zgodb ni, zgodbe pa čisto brez težave režejo svoje povezave z historičnimi prepoznavnostmi. Zato, se zdi, je Barnes želel predvsem postaviti zgodovino v oklepaj, v tisto, kar povemo mimogrede, v vrinjenem stavku. A ne zgodovino kot nabir tega, kaj se je pripetilo, temveč kot nabir zgodb o tem, kako se je to pripetilo. V oklepaj tu pomeni natanko to, da pustiš možnost tudi drugemu pogledu, ki je lahko drugačen. V oklepaj tu pomeni natanko z železnega prestola vreči primat enemu pogledu, dodati, da je vedno nekje pogled lahko drugačen. vir slike: emka.si Najbolj zanimivo pa je predvsem to, da je vrinjeni stavek, oklepaji, mimobežnost, v resnici naslov tistega polpoglavja iz Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Ta pol tu je: Parenteza. Zakaj? Ker je to edini non-fiction del knjige. Knjiga, ki sama simbolizira vrinjeni stavek zgodovinskega samozavedanja človeštva, je v tem polpoglavju negirala samo sebe. Kolikor so bistvo ostalih zgodb literarizirani pogledi na zgodovino in potek človekovega razvoja, jim lahko rečemo fikcija. In natanko toliko jim l