Poiesis,
3. september 2015
― In kaj si mislila? Da je morje samo po sebi zdravilno? Da te bo omamilo? Nisi opazila, da njegov vonj požirajo avstroogrski oboki in da so že davno izginili zvoki Parafa. Rečani odpenjajo srajce, kot da hočejo steči v morje, kot da se nimajo kam skriti. Niti trgovine niti butiki niso odprti, ostanejo le klopi v luki. Raztegni se na eni od njih, sleci pulover, ki je še poln snega. Predstavljaj si, da cveti agava, da tečeš za žogo, ponujaš starcem čokolado. Če ti uspe, bodo padale pomaranče s Hvara. Glej, z ladje že prihajajo zaboji, polni slepih potnikov. Zvečer na Sušaku, medtem ko boš pela in brala, tako prikrito pripoveduj o vsem. Omeni telo in ljubezen in moškega človeku s pivom, smešni umetnici, dolgolasemu aktivistu. Kaj si mislila? Nič nisem mislila. Prevedla Jana Putrle Srdić