Špehšpilja, 2. december 2015 ― Kritiki, recenzenti, opisovalci. Ljudje, ki opravljajo požrtvovalno in nesebično delo, ko gledajo, berejo in poslušajo stvari, da jih nam, navadnim smrtnikom, ni treba. Vraga, v tej elitni skupini altruističnih samaritanov se s kakšnimi petintridesetimi številkami levega stopala znajdem tudi jaz, ko vam v temle beležkah modrujem o resnih in humorističnih nadaljevankah, ki jih gledam zvečer zleknjen na kavču, dokler me ne prebudi glasno kapljanje sline s curka na bradi v lužico na tleh. A vseeno smo v primerjavi s Forrestom McNeilom zgolj amaterski zapečkarji, ki drugim povzemamo benigne izkušnje branja knjig, gledanja nadaljevank in poslušanja glasbe. Vse počnemo v varnem zaklonu lastnega doma in občasno na kakšni premieri, kjer je naš pogum, da smo si upali zakoračiti v neprijazni resnični svet, poplačan s pogostitvijo; če nas pri slednji ni prehitel Demeter Bitenc. Forrest McNeil je druge baže tič. Neustrašen, drzen, naiven in običajno s krajšim koncem v rokah. Gre za lik ameriškega komika Andyja Dalyja, ki je za Comedy Central ustvaril nadaljevanko Review with Forrest McNeil (Ocena s Forrestom McNeilom), osnovano na konceptu avstralske predhodnice Review with Myles Barlow. Naslovni lik v njej namreč ocenjuje vsakdanja izkustva, ki se raztezajo od zaužitja petnajst palačink in glavne face na žurki do potovanja v vesolje, domačega posnetka seksa in ločitve. Kot Zvezdana Mlakar, ki je v živo preizkušala učinke urinoterapije, le da gre Forrest še dlje. Kot bi po konceptu nadaljevanke pričakovali, gre za kvazidokumentarno formo, v kateri kamera spremlja McNeillove poskuse in napore, zmontirane v okvire oddaje na lokalni teve postaji. Vsak segment se odpre v studiu, kjer Forrest z vedro sovoditeljico A. J. (kot domača bi se počutila v Dobro jutro) sprejme prošnjo gledalcev, kaj naj doživi namesto njih, nakar se odpravi na večinoma mučno pot do cilja, po katerem v studiu poda končno oceno, izraženo v zvezdicah. Ocenjevanja so večinoma spotikanja iz ene nezgode v nezg

Poiesis, 2. december 2015 ― Z železne pečke, ki jo kostanjar postavi pri mostu, zadiši. Kostanj: jeseni vsakič znova premlevam protislovje, kako da v krotkih mestnih drevoredih rase divji;   ta nedoslednost me zamoti pri obnavljanju sprehoda z moškim sivkaste polti in brade kot ježica, ker mu ni več do britja.   Upočasnjen se skloni k plodu, na pol zaritem v pesek, da zaškripa zrak okoli njega.   Drugače dnevu samemu ne manjka nič. Bister je, svež, sprehajalci zasedajo mize zunaj.   Dni in vprašanj, zdaj za konfrontacijo zdaj za pomiritev je na zalogi neskončno, v nasprotju z zglajenim kostanjem, ki ga iz dlani prekotali v svoj žep.