Konteksti (Tomaž Bešter), 28. januar 2016 ― Zapis je bil predhodno objavljen na spletni strani Outsiderja - revije, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za  objavo http://outsider.si/ Čudež kot izraz hrepenenja po tistem, kar je onstran časovne premice mojega in tvojega dosega. Nekaj, kar je kategorično nedosegljivo in tisto, o čemer lahko pišemo le pesmi. O takšnem čudežu je najbrž pisal tudi Leonard Cohen v pesmi Waiting for the miracle, izdani na The Future pred skoraj natanko 23 leti. Nesmrtnost pesmi boža čutila nemara prav zaradi večnosti uporabljenega izraza za iskanje ljubezni, obsojeno na omejitve življenja pesnika tukaj in zdaj. O tem izrazu je v pogovoru z Martinom Rowsonom za Index on Censorship na spregovoril tudi Neil Gaiman, ko je dejal, da ''kjer je pošast, tam je čudež.'' In natanko zato, ker so to Gaimanove besede, torej besede avtorja, ki je doma v fantazijski literaturi, je potrebno v njih iskati odgovor na vprašanje moči, ki jo prinaša omenjeni žanr. Pošasti, troli, škrati, demoni in bogovi niso nič pošastnega, trolastega, škratastega in božjega. Z njimi razpiramo prostor upodobitve nečesa, česar omejitve fizično prisotnega ne zmorejo. Fantazijski žanr nam za prikaz resnic tega sveta ponudi roko za sprehod do meja domišljije. Tam, kjer imajo pesniki svojo tragedijo, tam imajo fantazijski pisatelji pošasti. vir slike: ebesede.si Neil Gaiman si tu zasluži posebno mesto. Že pred časom je v španoviji s Terryem Pratchettom, ki ga prav tako ni potrebno predstavljati, napisal knjigo, ki nesporno spada v železni kanon kultnih del fantastičnega žanra. Delo nosi naslov Dobra znamenja. Kje drugje torej iskati odgovor na silovito moč, ki jo prinašajo orodja fantazijske literature, kot tu. Vprašam in iskrico debate hkrati utapljam v morju retorične samoumevnosti, ki se je nenadoma pojavilo. Dobra znamenja je roman, ki skuša kratkočasiti in z zelo domiselnimi dovtipi bralca nemalokrat nasmejati, obenem pa se ukvarja z najbolj resno temo, ki si jo lahko zamislimo