Poiesis,
18. februar 2016
― Nikar mi ne govori, vem, da čakaš, da storim prvi korak, ves čas, ko sva poslušala krike galebov, kot dve mački pred parjenjem, ko sva hodila okoli tistih podrtih hiš brez streh, brez korenin so bile te hiše, iskala si mojo roko, se bližala, čakala si, mi dajala znamenja, videl sem lesk v tvojih očeh, mozaik kože pod prozorno majico, vonjal sem sok, ki je vabil, a vseeno, ničesar nisem storil, odpeljala sva se do kamnitih kipov na hribu, takrat pa, ko si postala skoraj cinična, odvrgel sem oklep, lupino, počasi sem te dvignil, položil v travo, počasi, da sem začutil kako drhtiš od pričakovanja, počasi sem te gladil in božal, podaljševal sem predigro, čakal, da me potegneš nase, da premagava razdalje telesa, čakal, da se odpreš kot školjka, čakal, da se prepustiva valovom, toliko, da se oprimeš mojih bokov in las, toliko, da zaslišim sikanje kače, toliko, da slišim tiste sopeče besede, naj se ne sesujem, naj nadaljujem, naj te vzamem, vso, vso, tvoj krik, ki razpolovi nebo, čoln, ki se spušča k bregu, vesolje, mavrični val orgazma, ki te zalije in ihtenje: a ti nisi, ti nisi … Potem sediva tam v travi, opazujeva bela jadra, ki drsijo po modrini [...]
