Poiesis, 16. april 2017 ― Ni astmatik, ni počasen niti v naglici … prišel je z Mesta počitka, v belem oklepu, visok kot prej, močan je odrival zrak … bolje rečeno, vzvaloval je zrak s svojim korakom.   Prišel je v kar je bila moja hiša. Ne asteroid, ne visoko v strmi in suhi Stari Havani. Vstopil je v jasen pravokotnik brez strehe, obkrožen z drevesi.   Videla sem ga, njegova naravnost je bila kot moja. Brez pretirane vzhičenosti ali presenečenja sem šla do njega in mu položila na glavo koralno krono. Listi, vitice in vejice. Sveže rožnata, kjer se ovalni listi ožajo do vitkega vrha in so poudarjeno srčasti na dnu.   In okronan, s cvetočim čelom (Antigonon leptopus), kaj je naredil? Stekel je k majhni mizi ali nekemu grobemu kosu, ki je podpiral pisalni stroj, in se sklonil nadenj, da bi pričel tipkati.   V tišini sem ga opazovala.   Tipkanje se je končalo, vzravnal je močno telo in čeprav ni imel v roki papirja, sem vedela, da je tam pesem.   Prepričano mi je rekel, pisati tako … to je čutil že prej, že preizkusil, je bilo olajšanje.   Govoril je z besedami, ki niso moje. To je prevod.   Njegovo ime [...]