Na stalnem naslovu najinega početja,
22. april 2017
―
Score No. 27-29: IZ RAZ PADANJA V VEČNOST
Stoječi, mirujoči »živi kipi« so množična turistična poživitev na trgih svetovnih metropol. Prednje spustiš kovanec, pa ti pomežikne, dvigne roko, zamahne z angelskim krilom. Kako je mogoče, se takrat vprašaš, da je zmožen v tako mirujočem stanju zdržati ure in ure?
Fotografija: Urša Valič
Ampak mirujoče telo, ki vztraja v svoji statični točki, je gotovo moč lažje obvladati, kakor telo, ki se giblje, a svojo namero gibanja upočasni do take mere, da jo je komaj moč zaznati, pa je vselej nenehna in pri opazovalcu doseže učinek, ki ga poznamo, kadar nek predmet opazujemo v naravi, pa se nam zaradi gibanja / trepetanja zraka zdi, da se premika predmet. Tako kot takrat, ko zvečer zremo v nebo in se zdi, da se zvezde gibljejo. Ta izjemen učinek dosežeta performerja v predstavi do take mere, da te tvoje z gravitacijo omejeno telo zaboli, ko proces komaj zaznavnega gibanja opazuješ in dojameš, da so edino, kar gravitacije v njunem polju ni preseglo, kovanci, ki vsake toliko canknejo v vedro – edini zares statični element te »živeče skulpture«. Kako je mogoče, se vprašaš, da telo nikoli nenadzorovano ne zaniha, klecne in da se umetnika slišita, vidita, čutita tako dobro, da njuno gibanje nikoli ni neusklajeno, četudi sta obrnjena drug od drugega stran? Je to popolno nadzorovanje telesa, duha, prostora ali časa? Je nadzorovanje ali prepuščanje?
Umetniška dela, še posebej kiparska ( s svojo materialno formo) so lovilci večnosti. Umetniški performans pa, še posebej kadar gre za enkraten dogodek ( celo serijo takih dogodkov sta Radharani in Gregor doslej že izvedla; imenujeta jih »score«) in nenazadnje tudi zaradi mačehovskega odnosa do te umetniške zvrsti, le malokdaj. Radharani in Gregor sta s svojim dogodkom za vselej zaznamovala galerijski prostor Jakopičeve galerije, in tisti, ki smo dogodek spremljali, bomo odslej zagotovo pozorneje prisluškovali skulpturam, ki ujete v prostor in čas razstavnega prostora, na videz negibno