Kriterij.si, 7. september 2018 ― (Ne)srečna naključnost zaporedja festival Mladi levi 2018 Urednik Fri, 09/07/2018 - 10:49 (Ne)srečna naključnost zaporedjazapis o predstavi Sprožilec sreče Dvanajst mladostnikov v starosti od osemnajst do triindvajset let ob posedanju za dolgo, pravokotno, z belim prtom prekrito mizo v začetnem prizoru predstave Sprožilec sreče spominja na umetnino Zadnja večerja Leonarda da Vincija. Trenutek je nabit z napetostjo, saj je format uprizoritve za gledalce še zavit v skrivnost, nastopajoči pa čakajo, kateri izmed njih bo prvi padel pod strelom iz 'pištole', ki deluje po načelu ruske rulete. Strel barvastega prahu, ki s svojo estetiko nekaj primarno zelo nasilnega spremeni v na fotografijah prekrasen trenutek, ne pomeni zaključka, konca zgodbe. Pomeni začetek, saj se v 'pištoli' skriva listek z izzivom, vprašanjem, na podlagi katerega izbrana 'žrtev' na odru pripovedujoč oživi osebno zgodbo. Ruska ruleta, katere usodni strel pomeni začetek zgodbe, je v predstavi Ane Borralho in Joãa Galanteja sprožilec njene dramaturške strukture. Sam format predstave je sicer pripravljen že vnaprej, vendar je izvedba posamezne predstave močno odvisna od nastopajočih ter od naključja, ki narekuje zaporedje zgodb in pripovedovalcev. Nastopajoči, ki s seboj prinesejo kontekst, povezan z njihovo osebnostjo, zgodovino in ne nazadnje tudi družbenim razredom ali statusno skupino, z izbiro zgodbe in tonom pripovedovanja ustvarjajo atmosfero, ki pa se je v ljubljanski izvedbi razvila v zelo nerazgibano in neživahno. Kljub temu da sta se avtorja koncepta odločila, da se občinstvu ne razkrijejo izzivi ali vprašanja, skriti v 'pištolah' ruske rulete, so se iz nekaterih pripovedi izluščile vsaj okvirne tematike. Razpenjale so se od smrti in samomora pa do sreče in religije, vendar je vseskozi v zraku obstajal občutek nenavdušenosti in neenergetičnosti, zdolgočasenosti, med katerega sta se ob nekaterih zgodbah vmešali še resnobnost in žalost. Med predstavo postaja vzdušje med nastopajočimi

Kriterij.si, 7. september 2018 ― Mladi levi sezona Muanis festival Mladi levi 2018 Urednik Fri, 09/07/2018 - 10:46 Pričujoči tekst je bil sprva gonzo opis festivala z naslovom Strah in prezir v Ljubljani; opazoval je festivalsko dogajanje v njegovi celovitosti, se spustil v njegovo življenje v nekem mestu z neko sceno. Vse to v nekem posebnem duševnem stanju. Takšno pisanje lahko predstavam, ki jih vsebinsko ne druži veliko povezav, doda umestitev in povezavo, ki je ni mogoče opaziti na prvo žogo, povezavo samega doživljanja. Morda zveni tavtološko, a ni: doživljanje poteka na določenem kraju v določenem času, kar presega njegovo samoumevnost. Različni dejavniki so nato pripeljali do odločitve, da se kljub vsemu posvetimo zgolj predstavam samim. Te je vezal koncept, koncepti pa so, kot vemo, besede, besedne zveze: ohlapni koncept 21. Mladih levov je bil povezava med občinstvom in odrom. Res je, pri večini predstav je interakcija med obema obstajala; vendar kaj več od tega ni mogoče ugotoviti. Begunci, ki so bili v fokusu lanskega festivala, so izginili. Mrak se je preselil iz trpljenja drugega in začel zevati iz nas samih. Da, včasih prav v interakciji med občinstvom in igralci, dasiravno vsakič na svoj način. Vseeno pa si moramo privoščiti neko foro. Odpovedali smo se gonzu, razbitju meje med kritikom in igralcem, igralko, producentom, producentko in tako naprej. Zadržane duhove moramo vsaj malo spustiti. Zato bomo vsaki predstavi pripisali oceno na lestvici od ena do pet. To so naše najstniške sanje, naša silna želja po uporabi številk v ocenjevanju nogometnih igralcev, glasbenih albumov, filmov, ki ni bila nikoli res izživeta. Morda je tokrat prvič in zadnjič. Ni vam je treba vzeti resno, tudi sami je ne čisto. Vendar se trudimo biti natančni; zadeti puščico v pikadno tarčo vtisov. Rumož avstralske režiserke Fleur Elise Noble je fascinantna igra podobe, perspektive, odrskega prostora in projekcijske površine. Vse do hipa pred koncem se na odru ne pojavi nobena živa oseba. Pač pa nemo