Kriterij.si, 28. maj 2019 ― Brez naslova: ob predstavi Tri verzije prostora Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Tue, 05/28/2019 - 19:25 Brez naslova: ob predstavi Tri verzije prostora (Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič) Na razmeroma zgodnji točki pisanja pričujočega besedila se mi je zdelo smiselno, da začnem z nekakšnim semi osebno-faktografskim uvodom, ki poskuša kontekstualizirati mojo pozicijo izjavljanja. Kljub temu da je imperativ umeščene vednosti in samorefleksivnosti (ki ju je mogoče opredeliti kot dve od prevladujočih znotraj področja sodobnih umetnosti in diskurzov o sodobni umetnosti) hkrati eden od predmetov, s katerimi se raziskovalno ukvarjam. Ravno tako je ta isti imperativ nekaj, do česar imam precej ambivalentno stališče. Namreč: če je bila umeščena vednost, ki – poenostavljeno rečeno – v procesu izjavljanja nakazuje na partikularno pozicijo, s katere izjavljanje prihaja, v nekem obdobju konceptualizirana kot nasprotje (kvazi)univerzalistične in (kvazi)nevtralne pozicije modernističnega interpreta umetnosti/umetnika, temu ustrezno pa tudi orodje politizacije in kritične intervencije, je dandanes razmeroma prevladujoča. Posledično pa tudi nekoliko neproduktivna. Na eni strani se zdi, da – morda še posebej na področju sodobnih scenskih in performativnih umetnosti – sproža situacijo, ko se nam zdi vedno nekoliko predrzno govoriti, pri čemer lastno govorjenje percipiramo kot jemanje besede drugemu, po možnosti nekomu, ki je iz takega ali drugačnega razloga v manjši meri “pri glasu” ali se pač iz takšnega ali drugačnega razloga ne čuti kompetenten govoriti o nečem. Na drugi strani imperativ umeščene vednosti (lahko) sproža neproduktivno situacijo, kjer je polovica govorjenja namenjena pojasnjevanju specifičnega konteksta tega istega govorjenja, je skratka namenjena nekakšni relativizaciji lastne pozicije (“ne bi želel(a) zavzemati pozicije avtoritete, sod

Kamra.si, 28. maj 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...28. maja 1641 je bil v Ljubljani krščen Janez Vajkard Valvasor, kartograf, geograf, zgodovinar, pisatelj, polihistor, založnik in zbiratelj, ki je leta 1689 v Nürnbergu izdal svoje najslavnejše delo – Slavo vojvodine Kranjske. Umrl je pred 16. novembrom 1693 v Krškem. Janez Vajkard Valvasor se je rodil na Starem trgu v Ljubljani. Njegova starša sta bila Ana Marija Ravbar in deželni odbornik Jernej Valvasor, potomec stare plemiške družine iz Bergama. Valvasorjev oče je bil lastnik gospostev Gamberk in Medija na Izlakah, kjer je mladi Valvasor preživel svoje otroštvo skupaj s 16 brati in sestrami. Baronski naslov si je po mnenju zgodovinarja Borisa Golca Valvasor pripisal kar sam.