Kamra.si, 19. junij 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...19. junija 1997 je umrla Milka Hartman, slovenska pesnica. Rodila se je 11. februarja 1902 (Libuče pri Pliberku). Rodila se je v trdni kmečki družini in preživljala lepo otroštvo v svojem rojstnem kraju. V družini je vladala močna ljubezen do petja in glasbe.To se je preneslo tudi na Milko, ki je zelo zgodaj začela sodelovati v izobraževalnem društvu, v Marijini družbi in pevskem zboru. Po končani osnovni šoli je živela in delala na kmetiji svojih staršev. Želja po šolanju ji ni dala miru, želela je na učiteljišče. Prva svetovna vojna je preprečila njene namene. Leta 1925 je v Ljubljani končala gospodinjsko šolo, nato pa je na avstrijskem Koroškem, v Zagorju, v Škofji Loki, Hrastniku, Bledu in Celju vodila razne gospodinjsko-kuharske in pevske tečaje. 

Kriterij.si, 19. junij 2019 ― Prostor - z dodatkom prostora B in avditorija Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Wed, 06/19/2019 - 10:01 Prostor – z dodatkom prostora B in avditorija Predstava Tri verzije prostora, ki so jo ustvarile Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis in Tina Valentan, se, kot je vidno iz naslova, poigrava s prostorom in njegovimi modifikacijami. Pred nami se odvijejo trije deli, ki sicer med sabo niso ostro ločeni, ampak so vseeno dokaj samostojni. Trikrat se spremeni projekcija, trikrat se očitno spremeni postavitev papirnatih kvadratov, ki so na odru, celo kostumi doživijo tri manjše spremembe, na vsaki plesalki svojo. Projekcija Valerie Wolf Gang, pri kateri gre za razmeroma počasi premikajoče se oblake, doda odru in plesalkam neko linearno, enakomerno energijo, vse se premika malo bolj, kot bi se sicer, deluje kot četrti nastopajoči, a ni v nobenem trenutku ekscesivna. Poleg tega ni vedno prisotna, prav tako ni vsakič, ko je prisotna, enaka, ob vsaki pojavitvi se malo spremeni. Njena prisotnost je glavni vidik, ki celoto deli v dele, prav tako pa seveda vpliva na osvetlitev odra. Element, zaradi katere je predstava že na prvi pogled predstavo samosvoja, pa je scenografija. Prej omenjeni papirnati kvadrati so sestavljeni iz kroglic zmečkanega papirja, ti pa v kvadratne plahte. S temi plesalke manipulirajo, po prostoru jih premikajo s pogostimi postanki, ko se gibljejo predvsem okrog njih. Plahte se v času predstave zgradijo v več različnih struktur, a trikrat tvorijo vsakič malo popolnejšo celoto. Kot gledalki mi je bilo zelo prijetno na koncu videti celoten stolp, hkrati pa bi odločitev, da strukturo povežejo s pomočjo vstavljanja čevljev in predhodno odpadlih kroglic in način, kako so se tega lotile, označila za rahlo humornega, kar je predstavi dodalo še občutek sproščenosti. Taka, torej sproščena, je bila večinoma tudi kakovost gibanja nastopajočih. Po prostoru so se gibale lahkotno brez